Ja, seveda so lepše novice. In vedno se potrudimo, da so v vsaki številki tudi vesele in sončne zgodbe. Ampak slovenski vsakdan niso samo rožice, metuljčki in cimetovo pecivo, so tudi nasilje, posilstva in umori. In vse več jih je. Zato je treba o tem tudi vse več pisati. Ne iz kakšnih mrhovinarskih nagibov, o tem je treba pisati zato, ker so te zgodbe opozorilo, alarmni zvonec, učna ura. In če bo kdaj ena sama zaljubljena deklica zaradi zgodb, ki jih je prebrala, opazila zgodnje opozorilne znake in nasilnemu, manipulativnemu fantu rekla, ne, hvala, nisi dovolj dober zame, če bo samo ena ženska zaradi teh zgodb spoznala, da obstaja pomoč in da lahko nasilju naredi konec, ter odšla iz strupenega razmerja … potem je vredno. Vredno je objaviti in vedno znova objavljati te zgodbe – tudi če se s tem zamerimo kateri, ki misli, da se stvari, ki jih opisujejo črne kronike, njej in njenim ne morejo zgoditi.
Nehali bomo, res – ampak šele ko jih ne bo več. To najbrž še ne bo kmalu, kar nakazuje tudi zagrizena bitka dveh ministrstev, tistega za delo in onega za pravosodje. Prvo je pripravilo seznam ukrepov, s katerimi naj bi se zoperstavili nasilju, med njimi je predlagano obvezno izobraževanje sodnikov o spolnem nasilju. In je potem drugo ministrstvo, pravosodno, šokirano zavrisnilo, a se hecate?!!! Ne, ne in še enkrat ne. Izvršilna veja oblasti vendar ne more dajati navodil (ali bognedaj ukazov) sodnikom, to bi bil nedopusten poseg v neodvisnost sodišč. Sploh pa sodniki niso prijatelji prisile, torej obveznega izobraževanja. In da taka izobraževanja, menda so dobro obiskana, vsako leto zagotavljajo sami, hvala.
Toda sodna praksa kaže, da domnevna izobraževanja očitno nimajo želenega učinka – raziskave dr. Mojce Plesničar s sodelavci z Inštituta za kriminologijo (ki jih je naročilo pravosodno ministrstvo) zelo nedvoumno kažejo, da slovenski sodniki in sodnice, teh je na prvi stopnji štirikrat več kot moških, spolnim prestopnikom najraje dosojajo mile kazni. Najmilejše, kar jih je, ali pa še nižje, pogojne. Na pol se prelomijo, da bi zanje našli olajševalne okoliščine, pa čeprav morajo za to privleči na dan bisere pravne argumentacije, kot so »žrtev je posilstvo prespala«, »posilstvo je trajalo samo kratek čas«, in seveda kronski dragulj, »storilec ni imel druge možnosti potešitve«. In potem jih blago krcnejo po prstih.
Tudi zato nekateri moški mislijo, da lahko. Da jim nihče nič ne more.
Ampak obljubimo, takrat, ko se ne bo več dogajalo, da bi sodišča oproščala storilce skupinskega posilstva, ki so svojo omamljeno žrtev posneli s telefoni – ker naj bi se ženska (tako sodni izvedenec) zavedala dogajanja (in torej sploh ni bila žrtev???). Takrat, ko se ženskam ne bo več treba spraševati, kako naj take stvari pojasnijo svojim hčerkam – takrat bomo nehali pisati o tem. In vas bomo radostno zasuli s samimi veselimi zgodbami. In seveda z recepti za cimetovo pecivo.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 51, 19. december, 2023.
