In o krilatici, da Slovenci uspeh zamerimo, dvomim. Opažam, da ne zamerimo tistim, ki si s trdim delom nekaj ustvarijo, prodajajo koristne storitve in izdelke. Zamerimo in smo (upravičeno?) jezni takrat, ko se kdo dokoplje do bogastva s sumljivimi posli, z goljufijo, na nepravičen način ali na poti k vrhu pusti za sabo mnogo trupel. In če prodaja meglo. Ob teh nam naraste tlak – in na seznamu najbogatejših se najdejo tudi taki.
Nekaterih dejavnosti, ki so posameznikom omogočile bajne zneske, niti ne razumemo prav dobro. Pod zaporedno številko štiri je na lestvici stotih najbogatejših multimilijonar Boštjan Bandelj – pri reviji Manager so njegovo premoženje ocenili na 276 milijonov evrov, čisti dobiček njegovega podjetja Belektron v letu 2022 je znašal 27,7 milijona, lani pa celo dobrih 77 milijonov. V enem letu, da. Sposoben mož. A s čim je prosperiral? Je eden največjih globalnih trgovcev z emisijskimi kuponi. Po domače povedano, prodaja odpustke za onesnaževanje ozračja, ali lepše rečeno, trguje z dovolilnicami za izpuste ogljikovega dioksida.
Gre za učinkovito taktiko zmanjševanja emisij v Evropi, saj na tak način prisiliš podjetja, ki onesnažujejo okolje, da v izogib plačevanju ogromnih zneskov raje intenzivno razmišljajo o naprednejših (čistejših) tehnologijah. Pri nas je največji porabnik emisijskih kuponov Termoelektrarna Šoštanj in samo enkrat lahko ugibate, kdo vse te kupone plača.
Navadni ljudje sistema emisijskih kuponov ne razumejo povsem, še manj pa jim je jasno, kako je lahko legalno, da nekdo s temi odpustki mastno služi. Čeprav se število kuponov v EU z leti zmanjšuje, pa trg z njimi raste. Kar obeta še nekaj časa stabilne dobičke, predvidevam. Kako sprevrženo je to v luči zelenega prehoda (izraza, ki ga ne morem več izgovoriti brez grenkobe)? Nič hudega, če ob tem steče nekaj ljudem nekaj sto milijonov v žepe!
Nekje se je pojavila celo ideja o osebnih emisijskih kuponih. Že sama sem se prav na temle mestu poigrala z njo, ko sem navrgla, da bi si lahko onesnaževalne kupone (npr. za uporabo peči na drva) kupovali na bencinskih črpalkah. To je bila sicer slaba šala, ki pa se lahko celo uresniči. Tako naj bi recimo bogataš od vas, ki ste revni, kupil nekaj vaših kuponov, da bo lahko užival nekje na jahti v tropih, vi pa boste lepo doma, prispevali k čistejšemu zraku in imeli le malo več denarja za kruh. Najbrž takih osebnih odpustkov ne bodo prodajali v kioskih ali bencinskih črpalkah, ampak bodo vzniknile posebne firme, katerih lastniki bodo čez pet let na prvih desetih mestih lestvice najbogatejših Slovencev.
Za take manevre niso in ne bodo krivi iznajdljivi posamezniki, ampak odločevalci na čelu državnih (in EU) institucij, ki to dopuščajo. Tako kot niso krivi tisti, ki si kupujejo po sto ali 200 stanovanj na tako majhnem in omejenem prostoru, kot je Slovenija. Kaj se bo zgodilo leta 2050 – ko zazidalnih površin ne bomo smeli več širiti (preberite si prostorsko strategijo Slovenije, sprejeto junija letos v DZ) zaradi zaščite našega prostora, krajine – si ne upam pomisliti. Cene nepremičnin bodo poletele čez Luno. Kdor si je nagrebel nepremičnin za deset nadaljnjih življenj, se bo veselo smejal. Drugi pa smo si sami krivi, ker smo tako nesposobni – ostanejo nam samo jok, stok in beraška palica.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
