»Človek je včasih sreče gospodar; ne, ker so zvezde krive, dragi Brut, po lastni krivdi smo ničemniki!« Tako se glasi znameniti citat iz Shakespearovega Julija Cezarja. Angleški bard je z njim izrazil prepričanje, da človeške usode niso zatrdno določene, prihodnost, kakor jo po znamenjih razbirajo razni preroki in astrologi, pa ne fiksna kakor kamen kost – s trdno voljo in trudom si zmore tudi prekleta duša priboriti srečo ter se dvigniti celo nad zvezde in sodbe neba. Brazilski videc Jucelino Nobrega Da Luz enako misel izpove na svoj način: »Treba je samo roditi se in umreti; vse vmes je stvar svobodne volje. Prihodnost, kot se kaže v danem trenutku, je mogoče spremeniti.«
Če pričakujete še enega vedeževalca Blaža ali Vidovitega Milana, ki bo nonšalantno streljal povsem nezaslišane napovedi o dobitni kombinaciji lota ali uri in dnevu, ko boste pred Mercatorjem spoznali ljubezen svojega življenje, potem se motite. Sloviti Brazilec je drugačen – za vpogled v prihodnost ne vleče kart ali šloga iz horoskopa, temveč sanja. Svojih uvidov ne obeša na veliki zvon, temveč z njimi seznani zgolj tiste, ki so jim namenjeni. In ki lahko zadeve spremenijo. »V globokem snu se podam na astralno potovanje, v katerem me zanese na prizorišče prihodnjega dogodka,« mi pojasni med kratkim srečanjem v ljubljanskem Hramu modrosti Sairama. »Razločno vidim vse vpletene, slišim njihove besede in poznam njihova imena ter datum in prizorišče dogodka. Zjutraj vse podrobnosti zapišem v pismo in ga pošljem osebam, na katere se napoved nanaša.«
Zvezde pod zvezdami
Doslej je napisal že na tisoče pisem in zatrjuje, da so se napovedi uresničile v približno 70 odstotkih. »V preostalih tridesetih odstotkih so se ljudje ustrezno odzvali na moja svarila in preprečili dogodke. Ali pa so se ti vseeno pripetili, vendar v malce drugačni obliki in na drug datum.« Trideset odstotkov upanja torej – če se človek zave, da je, prosto po Shakespearu, sam gospodar oziroma gospodarica svoje usode. Od leta 1969, ko je kot devetletnik imel prve preroške sanje, je »brazilski Nostradamus«, kot pravijo nekdanjemu učitelju iz Sao Paola, pomagal že neštetim ljudem. V dokaz lahko predloži kopije nedvoumno datiranih poštnih potrdil za svoja pisma, poslana pred usodnimi dogodki – še ena in bržkone kar ključna razlika v primerjavi s hordo novodobnih »vaše zvezde – moje mezde« šlogarjev in šlogaric po mobitelu.
Da Luz tako velja za enega redkih, če ne edinega, ki je napovedal teroristični napad v New Yorku 11. septembra 2001. Poleg tega naj bi v sanjah videl in nato v pismih opozarjal na smrt Michaela Jacksona, azijski cunami leta 2004, potres v Fukušimi in pandemijo korone. Elvisu Presleyju je v pismu pred njegovo smrtjo napisal: »Bog ti daje še eno priložnost. Ne zapravi je!« Angleško princeso Diano pa je menda celo dvakrat opozoril, da utegne izgubiti življenje v atentatu, ki bo prirejen kot prometna nesreča. Toda neredko se pripeti, da se tudi ljudje z na videz sanjskim življenjem nočejo prebuditi iz mor brazilskega vidca; tudi zvezde včasih ne najdejo moči za boj z – zvezdami.
Na prvi pogled se zdi dar, o katerem skromni, dobrodušni možak pravi, da ga je prejel od boga, resnično velik blagoslov; poznam kar nekaj slovenskih samozvanih svetlobnih bojevnikov in bojevnic, ki bi kojci zamenjali svoja nihala in še rodno mater za takšne sposobnosti. A če človek dobro premisli, se mu utegne posvetiti, da nemara le ni tako zelo prijetno šest noči na teden sanjati samo o prometnih nesrečah, umorih, vojnah in podobni črnini – Da Luz namreč prejema izključno sporočila o slabih rečeh. »Moj namen je obrniti negativno v pozitivno,« preprosto pojasni. Bog in Mediana sta priča, da je ta prvega pod Alpami odločno preveč in da smo kot narod pošteno potrebni takšne alkemije – in tako kakopak izkoristim priložnost in vidca pobaram, kaj sporoča Slovenkam in Slovencem.
Začetek slovenskega preporoda čez dobra tri leta.
Da Luz se nasmehne – širok, odkrit nasmeh mu na obrazu nariše gubice, ki mu dajo skoraj opravičujoč izraz. »Pustite preteklost in ne bojte se drugačne prihodnosti. Premaknite se naprej, bodite enotni in povežite se z narodi, ki so vam zgodovinsko blizu. Namesto da se oklepate prepričanj o trpljenju, je bolje obnoviti in nadgraditi skupno zgodbo; ni bilo vse, kar se je zgodilo, nujno tudi slabo.« Modre besede, toda jaz vrtam naprej. Bomo v naslednjem letu zamenjali vlado, nas bo udarila nova ujma, bomo zategovali pas zaradi recesije?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
