Ljubica je 73-letna upokojenka, vzgojena še v »stari šoli«, ki je učila, da mora ženska v zakonu potrpeti vse, ločitev pa je nedopusten življenjski poraz in neizbrisna sramota. Tako so učili v dobrih starih časih, ki pa se jih vendarle spominja z naklonjenostjo, kajti v njih ni bilo niti sledu grozot, ki jih je morala preživeti pozneje. Doma so bili kmetje, starša sta bila pridna in skromna, živeli so »lepo kmečko življenje, bilo je lepše ko danes«.
Moža je spoznala prek brata, s katerim je služil vojsko; bila je še srednješolka, ko jo je začel snubiti. Čeprav ji ni bil všeč, je mami na ljubo popustila – in se z njim kmalu tudi poročila. Čeprav ni bil nikoli nežen ali ljubeč do nje, je bila Ljubica »pridna in ubogljiva, kot mi je velevala vzgoja. In vedno na voljo možu, kot sem se zaobljubila tudi pred oltarjem.« Medtem ko je soprog živel potratno, je sama stiskala pas, da je odplačevala kredit, s katerim sta zgradila družinsko hišo. Sama je tudi vzgajala otroke, za katere možu ni bilo dosti mar. Medtem ko se je ona trudila za njun zakon, je pohajal naokoli – za kar je imel, kot je sčasoma odkrila, svoje razloge. »Vedela sem, da je velik ženskar. Doma je bil malo, za otroke se ni zanimal, od doma je izostajal tudi po več dni. V tistem času sem tudi izvedela, da ima že dolga leta še eno družino, tudi otroka. Uradno očetovstva ni priznal, je pa skrbel za to žensko in njunega otroka.«
Nisi sama – pomoč je le klic vstran Če tudi vi doživljate nasilje, so vam v društvu SOS telefon na voljo prav vsako uro dneva. Pokličete jih lahko na 080 11 55. Na drugi strani vas čaka sočutna sogovornica, ki vam bo prisluhnila in ne bo izdala vašega zaupanja. Če jih boste potrebovali, boste brezplačno dobili potrebna svetovanja, vodstva v postopkih pred institucijami, pshioterapijo in tudi takojšen umik v varno hišo. Pomoč vam bo na voljo od prvega do zadnjega koraka na svobodo.
V nasprotju z večino drugih nasilnežev Ljubičin mož ni nihal v razpoloženju – do nje je bil vedno grob in hladen. »Pričakoval je, da je doma vse poštimano, on pa je hodil, kjer je hotel, in prišel, kadar je hotel. Ničkolikokrat, ko se je sredi noči privlekel domov, me je grobo zagrabil za mednožje in zahteval odnose. Ni se oziral na to, ali mi je ali mi ni do tega. Bil je gospodovalen in ukazovalen, nikoli ni izrekel besede oprosti in ni mu bilo mar za to, da bi se kdaj opravičil,« pripoveduje Ljubica. Glasen, močan in velik je zbujal strah tudi pri drugih ljudeh; na glasu je bil kot nevaren gostilniški pretepač.
Večkrat jo je premikastil, da je imela telo posuto z modricami in urezninami. Ko je šla k zdravniku po potrdilo, ji je ta zabrusil, da mu mora zanj plačati. Ko je šla na policijo, da bi prijavila nasilje, so ji rekli, da bi jih morala poklicati v trenutku, ko se je zgodilo. Šele ko je postalo tako hudo, da ji je bilo že vseeno, ali živi v peklu na zemlji ali pa trohni pod njo, je Ljubica odšla. S pomočjo društva SOS telefon je našla zavetje v varni hiši. Ko je ni mogel izslediti, jo je nasilnež na daljavo zasipal z grožnjami, in ko je v treh dneh naštela prek 300 njegovih klicev, je zamenjala številko. »Prva dva meseca nisem šla iz varne hiše. Šla sem samo, če je bilo res nujno. V hiši sem se počutila varno in vsi so bili tako prijazni. S sostanovalkami smo se lepo razumele. Zaposlene pa so pomagale na vsakem koraku.«
Postopki po sodiščih – razveza, tožba za motenje posesti in še ena za telesne in duševne bolečine – so se vlekli celih 14 let. Nekdanji mož ji je moral plačati 200.000 evrov in se izseliti iz družinske hiše; pred tem je porezal napeljave, razbil keramiko in uničil dobršen del notranjosti. Sedaj je v zaporu, kjer je pristal, ker se je s sekiro lotil njune hčere. Ljubica pa trepeče, kaj bo, ko pride ven. Kljub temu niti za hip ne obžaluje, da se mu je uprla: »Vsem ženskam, ki živijo v nasilnem odnosu, svetujem, da gredo takoj stran, naj nasilne partnerje ovadijo. Šele ko bo veliko obsojenih in kaznovanih, se bodo ljudje zavedali, da je nasilje kaznivo dejanje.«
Čez čas sem se šele zavedela, da je to posilstvo
Regina je odraščala v složni družini na vasi. Če se je ne bi še kot deklice globoko dotaknile zgodbe o nasilju, ki so jih njeni babici šivilji zaupale druge ženske, bi svoje otroštvo nemara lahko opisala kot idealno. Odrasla je v sramežljivo mladenko, ki nikoli ni zapustila vaškega okolja, svojega moža pa je spoznala že kot najstnica. Oče jo je sicer svaril, da fant ni zanjo, in tudi sama je po nekaj letih zveze videla, »da to ni to«. Kljub temu se je pri 24 z njim poročila; bila je namreč noseča.
V zakonu je kmalu začelo škripati. Novopečeni oče je bil ljubosumen na dojenčka, govoril ji je: »Kaj njega cartaš, kdaj boš pa mene?« In kdor zmore biti ljubosumen celo na lastnega otroka, bo seveda toliko bolj norel ob ženinih odnosih z drugimi ljudmi, četudi povsem vsakdanjih in nedolžnih. Regina je kmalu na svoji koži občutila moževo posesivnost, ki je porajala nasilje: »Zakaj si onega gledala, zakaj si se tako smejala?!« je govoril, kadar smo se s kom družili. Ali pa če sem prišla s službenega izleta kako uro pozneje: »Kje si bila, prasica, kurba, s kom si se …?!« V navalih besa se je je tudi fizično lotil in ji večkrat zvijal roke na hrbtu.
Očitno je bilo, da soprogo dojema kot izključno svojo lastnino, s katero lahko počne, kar se mu zahoče – to je na najbolj nazoren in krut način dokazoval v spalnici, vedno znova. »Dokler ni prišlo do spolnega akta, dokler ni dosegel svoje, mi ni dal miru. Ni me pustil zaspati, dokler nisem dala nog narazen, dobesedno. Tudi ko sem imela menstruacijo, sem morala imeti spolne odnose z njim, ker je on to potreboval. Dosti noči sem prejokala. Šele čez čas sem se zavedela, da je to posilstvo, ker je do spolnih odnosov prihajalo pod pritiski.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 5. december, 2023.
