Saj tudi mene kdaj prime kakšna furija, to pomeni jeza in bes. Ko sem bila še otrok, sem se v takšnih primerih ugriznila v kazalec na roki. Nazadnje je bila koža na prstu podobna slonji! Torej debela in očitno sem dobila debelo kožo tudi v smislu večje odpornosti proti takšnim čustvom. Sčasoma sem jih tudi bolje razumela ter se jih znala bolje ubraniti in razrešiti. Tista debela koža na prstu je že zdavnaj izginila, tista druga pa se je velikokrat stanjšala. No, pa še vedno sem tukaj!
Zjutraj ima Janek spet novo nalogo. Pravzaprav ni čisto nova, bolje rečeno, je zimska. Jeseni imava, med drugim, za zajtrk kompot. Soseda Cirila nama je kar nekaj časa na stopnicah puščala domača jabolka s svojega vrta. Kadar sem jih kuhala, je vsa hiša dišala po njih. Potem jih je na njenem vrtu zmanjkalo in sem jih kupila. Dobro, bila so lepa za oči, ampak Cirilinim jabolkom z luknjicami, kjer so se napajale ose, s črnimi pikami in ponekod malo nagnitimi niso segala niti do muhe. Pa tudi ne do peclja! Ne po vonju ne po okusu. Torej zdaj Janek zjutraj stiska sok iz pomaranč. Kar res rad dela. Tistim malo bolj grenkim prilijem še kakšno žličko trpotčevega ali sirupa iz smrekovih vršičkov. Malo sva si jih pripravila tudi letos.
Kmetje so prignali v dolino že vso živino. Zato po poti proti Tolminu opazujeva mnogo kravje mladine, ki se je skotila na planinskih pašnikih. Pa tudi krave so zaradi tega mnogo manj okrogle, kot so bile spomladi.
No, pa je spet čas suhih krav, ali ne? Ampak tokrat spet ne mislim v dobesednem, temveč v prenesenem pomenu. Besedna zveza: obdobje debelih krav si razložimo tudi kot čas blagostanja, obilja, obdobje napredka, razloži slovar. To si predstavljam takole: v času debelih krav je v družbi dovolj denarja, da ga nekaj pade z mize tudi tistim z roba družbe. Upokojencem, ki si ne morejo kupiti vsak dan niti kruha – čeprav so si pokojnine pošteno zaslužili. Staršem, ki ne morejo kupiti otroku sadja – čeprav pošteno delajo. Revežem, ki jih je ena napaka v življenju vrgla na cesto – čeprav je narediti napako tudi človeško. Invalidom, ljudem s posebnimi potrebami, ki jih je nekdo poslal na ta svet – sploh brez vsakršne krivde, da ne morejo služiti in zaslužiti …
No, kadar je pa čas suhih krav, moramo menda vsi zategniti pas. Kar pomeni: varčevati. In tudi to, da bodo z mize padle še drobnejše drobtinice za tiste z roba družbe. Če sploh!?
Najbolj pa me zanima, kdaj je sploh obdobje debelih krav in za koga? Se vi spomnite tega časa? Ali pa se, tako kot jaz, spomnite samo obljub, da bodo prišli takšni časi? Po vsakih volitvah me globoko presunejo veseljaki v volilnih štabih, ki režejo velikanske torte! O šampanjcu ne bom napisala nič, ker je to zame vredno vse graje! In razmišljam o tem, ali tile resno mislijo, da bodo spremenili državo na bolje ali pa je torta namenjena samo izbrancem?
Ne želim si vaše torte in pijem samo vodo! Ste mi pripravljeni vreči z mize kakšno drobtinico? Vzamem jo! Nisem požrešna, niti najmanj! Dokaz? Moje telo ne premore niti šestdesetih kilogramov! Rada bi jih ohranila zato, da bi lahko še naprej skrbela za Janeka!
In drobtinica? Odločevalci dobro vedo zanjo, vendar mi jo vseeno odrekajo! Omogočite mojemu sinu ter drugim sinovom in hčerkam, ki so vključeni v dnevno varstvo v varstveno-delovnih centrih, del zdravstvene oskrbe in zdravstvenih storitev! Mi lahko kaj prihranite?
Saj se sama tudi trudim, ne ležim doma in čakam križem rok na vaše drobtinice. Ob Janekovi polnoletnosti sem poiskala novega zdravnika zanj, ker takrat ni mogel več k pediatru. Ob vsaki novi napotnici kopljem po računalniku in iščem najkrajše čakalne vrste, pa četudi v Culukafriji! Pa to še ni vse! Potem vsem razlagam o posebnih potrebah mojega sina. Pošiljajo me drugam, pa drugam … Vsaka zavrnitev mi pobere nekaj moči. Tudi po šestindvajsetem letu odrasli s posebnimi potrebami v dnevnem varstvu potrebujejo fizioterapijo, delovno terapijo, zdravstveno nego … Pravzaprav to potrebujejo vedno bolj! Kako naj si ohranijo tiste težko pridobljene sposobnosti, za katere so se trudili sami in mnogi odrasli dvajset let? Je pravično, da smo jih nekaj naučili, navadili, potem pa jim to čez noč odvzamemo?
Ne pijejo, ne kadijo, poznajo samo travo, ki raste na travniku. Jedo in pijejo, kar jim damo na mizo. Ne morejo povedati, kaj jih boli, in ne znajo sami k zdravniku. Marsikdo se ne zmore sam umiti … V marsičem so odvisni od nas odraslih.
In malo pomoči bi tako prav prišlo tudi meni! Ves preostali čas, ko Janek ni v zavodu, skrbim zanj. Podnevi in ponoči!
In kdo, zaboga, daje nam pravico, da jim odrekamo najosnovnejše življenjske potrebe? Četudi boste gledali stran, bodo še vedno tukaj! In jaz bom še vedno gledala vaše torte in se čudila svoji naivnosti!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.
