A smo se kmalu potolažili z mislijo, da je šlo za osamljeno dejanje, vrag vedi kakšnemu psihopatu se je pripeljalo, da je na skrivaj omadeževal vrata s svojimi mazaškimi sposobnostmi. Ampak ni edini, po spletu recimo krožita plakata, na enem je Hitler, na drugem Netanjahu, ob obeh pa število otrok, ki sta jih pobila; glede na kratek čas, kolikor traja vojna v Gazi, vodi izraelski predsednik s 5.000 malčki.
Iz nekaterih držav, predvsem iz Nemčije, ki hvala bogu še ni prebolela krivde zaradi grozljivih zločinov proti Judom (pa tudi drugim, ne pozabimo!), prihajajo protesti, češ da svet znova drsi v antisemitizem. Da nekateri judovski starši ne pustijo otrok v šolo, ker jih vrstniki zmerjajo z morilci, da se tudi tam pojavljajo nedostojni napisi, da odrasli napadajo Jude, češ a vas ni sram, sami ste doživljali genocid, zdaj pa enako počnete Palestincem. Judje ponekod na cesti protestirajo proti naraščajočemu antisemitizmu, medtem ko v sosednji ulici še več protestnikov brani prebivalstvo v Gazi. Ki ni samo palestinsko in muslimansko. In tam je še zmeraj več kot 200 talcev, ki jih izraelska stran bolj redko omenja, saj je jasno, da v imenu »dokončne rešitve« ta hip nikogar več ne zanimajo. Glavno je, da uničijo Hamas. Teroristični Hamas, ki da ima Palestince za živi ščit, svoje štabe ima po bolnišnicah in šolah in se tudi sicer skriva za (svojim) prebivalstvom, ko Izraelci napadajo. Skuša se ustvariti vtis, da Hamas ni le glavni sovražnik Izraela, ampak tudi Palestincev. Da si bo prebivalstvo oddahnilo, ko bo Hamas »počiščen«, Gaza pa z nedonošenčki vred zravnana z zemljo. Zdi se, da bomo morali znova pobrskati po zgodovini tega nesrečnega območja.
Hamas izhaja iz teroristične organizacije, ki je nasprotovala spravljivemu, karizmatičnemu pa tudi omahljivemu (ter neizmerno bogatemu) Arafatu. Od leta 2006, ko so bile v Gazi nazadnje volitve, je vodilna stranka, ki ima tudi svoje vojaško krilo. In veliko oporo v prebivalstvu, ki koga drugega niti nima. Več kot dva milijona ljudi je stisnjenih na dobro desetino slovenskega ozemlja, z vseh strani so obkroženi z izraelskim nasiljem in samovoljo. Iz svojega taborišča praktično ne morejo. Severni del Gaze bi prišel Izraelcem in Američanom (ZDA so druga največja judovska država) zelo prav, saj sanjajo o kopanju novega Sueškega prekopa. Kakorkoli že, v 75 letih obstoja se judovska država ni držala sklenjenih dogovorov, v imenu bibličnih zgodb je izrivala in desetkala Palestince, ki so se branili, kot so vedeli in znali. Našim partizanom so rekli banditi, ker takrat še niso poznali pojma »terorist«, in okupatorji so zaradi njihovih akcij pobijali talce, požigali vasi ter naganjali ljudi v uničevalna taborišča. Je primerjava s Hamasom nespodobna? Seveda, seveda, in vendar – v tako nasilnem okolju, kot se odvija palestinska zgodba, nihče ne sliši in ne razume drugega kot nasilje.
Naj se pridružim vsem, ki neutrudno ponavljajo, da je nedavni zločin Hamasa nad izraelskim prebivalstvom neopravičljiv, ampak takoj seveda nastopi tisti znameniti »toda«, kar pomeni – oglejmo si in razumimo tragično zgodbo v celoti. In za božjo voljo preprečimo še en holokavst, ki bo netil sovraštvo še daleč v prihodnost. Znano je, da ima Netanjahu v Izraelu veliko nasprotnikov, ki so tačas utišani, zato pa bi morali Judje po svetu v svojih prizadetih nastopih kdaj omeniti tudi pravico Palestincev do spodobnega življenja. In se čisto malo zavedati, da so po 1800 letih vdrli v njihove domove in jih bolj ali manj grobo izrinili. Naj končam z zapisom s spleta, ki mu ni kaj dodati: izraelski otroci bodo mirno spali šele takrat, ko bodo mirno spali palestinski otroci.
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 47, 21. november, 2023.
