Zdi se, da je skombiniral nekaj nemščine in francoščine, pomeni pa, da se je preklemanski babi zmešalo in da čisti in pospravlja, pri tem pa sekira nesrečne sostanovalce, da morajo na svojem teritoriju početi enako. Babica se je pri priči pražnje oblekla in se šla prijavit k zobozdravniku, čeprav to običajno počne po telefonu, potem pa bo šla še h kakšni prijateljici na obisk. Dokler me ne mine. Pucaž namreč.
Ker se je predal z vse sorte nogavicami že sumljivo izpraznil, sem seveda navalila tudi na koš za perilo. Priznati moram, da redno perem predvsem zgornjo plast vsega mogočega, kar je natlačeno tja not, na spodnjo pa kar nekako pozabljam. Očitno so tam povsem nepotrebna oblačila, ki bi se jim lahko mirno odpovedali. Ali pa tudi ne. Poletje je bilo dolgo, po svetu smo tacali bosi, in ker nogavic nismo potrebovali, jih tudi prali nismo. Se pravi, da so nekje tam spodaj. In so tudi bile. Gromozanska količina. Ali drugače povedano – bilo jih je za cel pralni stroj. Notri sem jih še nekako stlačila, ampak hudič je bil, ko sem jih potegnila ven. Tisoč nogavic, ki jim je treba najti par.
No, pa sem jih iskala. Sem lahko vsaj brez slabe vesti gledala z enim očesom nekakšno poljudnoznanstveno oddajo na televiziji. Cenjeni soprog se je kislo nasmehnil – a večerje pa ne bo? Bo, ko bodo nogavice poparčkane. Ali pa ko bo oddaje konec, je jedko pripomnil. No, lahko se grem pri priči ukvarjat z večerjo, on pa naj spravi skupaj nogavice, saj je lepa količina pravzaprav njegovih, sem odvrnila. Če prav pomisli, pravzaprav še ni lačen, je odvrnil in izginil v klet. Tudi on ima svoj pucaž, da ne bo pomote.
V resnici sem bila z iskanjem parov kmalu pri koncu. Ostal je velik kup brez para. Benti, kam so pa izginile? Manjkale so tako bombažne nogavice kot najlonke vseh mogočih dolžin in barv. Posamične nogavice sem lepo razporedila po kavču, upajoč, da sem vendarle prezrla drugi del para, pa ni bilo tako. Ni jih bilo in konec. Medtem ko sem si belila glavo, je iz kleti prirožljal cenjeni soprog in začel prav nič prijazno rohneti: »Pa kako moreš izgubiti nogavice. Skoraj vsako jutro, ko se obuvam, ugotavljam, da mi manjka ali leva ali desna nogavica.« A res, sem rekla. Še preden sem mu razložila, da so vse nogavice enake, je ugotovil, kakšno neumnost je butnil, in se je pobral nazaj v klet. Jaz pa sem premetala vse omare, pogledala pod vse postelje in odprla vse predale, ki niso namenjeni nogavicam. Nič. Nekdo ji žre. Ali kaj takega.
Priznal seveda ni nobeden. No, jaz sem z eno staro zluknjano povezal trto, ker je bombaž pač veliko prijaznejši kot plastične sponke, je končno priznal cenjeni soprog. S pogledom sem ošinila velikansko trto, razpeto čez pol dvorišča. Ker je večina listja že odpadla, sem videla, da so pravzaprav vse veje povezane z nogavicami, ki nikakor niso bile stare in polne lukenj, ko jih je spravil tja gor. Ampak najlonk tam ni bilo. Babica je nekaj zagodrnjala in se odpravila v svojo sobo, jaz pa za njo. A se ni vpisala v tečaj izdelovanja cvetja iz blaga? Kje pa je, če smem vprašati? V vazi, je rekla. Res je bilo zanimivo, a ko sem si zadevo od blizu ogledala, sem z lahkoto prepoznala nogavice, napete čez žico, ki jo cenjeni soprog že kakšen teden besno išče, v sredini cvetov pa so sijale perle iz moje poročne ogrlice.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 14. november, 2023.
