Enako velja za več kot sto tisoč Slovencev in Slovenk, to so moji srčni soborci, ki so že ali pa trenutno prestajajo peklenske čase in boj z rakom. Lahko da smo bolni, posledično tečni in tudi depresivni zaradi bolezni, zagotovo pa nismo nori. Tako kot jaz ne morem biti nekredibilna samo zato, ker delam z boleznijo, tako tudi preostali, ki živijo s podobno diagnozo, niso neprištevni in mnogi navkljub zdravstvenim tegobam še naprej ustvarjajo, gradijo ter raziskujejo. Če ne bi bilo žalostno, bi bilo smešno. A vse je za nekaj dobro, tudi ta neumnost.
Zdaj imam uradno potrdilo, da sem normalna. Uokvirila sem ga in postavila na »wall of fame« v stanovanju, kjer sem simbolično poustvarila pomembne dosežke zadnjih let. V velikem srebrnem okvirju se bohoti priznanje Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za prvo mesto med slovenskimi samozaložniki, ki sem ga dobila za svoj satirični roman Umetnost zavijanja z očmi. Napisala sem ga v obdobju, ko mi je bilo najbolj dolgčas v življenju, zato da bi se zabavala, in niti pomislila nisem, da bi lahko s svojo junakinjo Lidijo S. konkurirala uveljavljenim virtuozom slovenske besede.
Uspeh romana in navdušenje bralcev sta povzročila majhen vrtinec vetra, ta pa se je kar hitro preobrazil v neustavljiv vihar, ki še danes z veseljem piha v moj pisateljski hrbet. Držim pesti, da mi bo zdravje dobro služilo, ker se v meni kuhlja še vsaj pet romanov, tudi erotičnih kakopak, ki jih moram zapisati, preden se bom preusmerila na kakšno drugo kulturno dejavnost. Opero, recimo.
Nad tem priznanjem je fotografija, na kateri se v svetlo modri paževski lasulji smejim na ves glas, s to fotografijo sem obeležila obdobje kemoterapije. Poleg nje je še ena, oblečeno imam temno obleko z belimi rožami, v ušesih imam velike uhane in sem plešasta. Še danes sama sebi ploskam, ker sem zmogla toliko samozavesti, da sem se pred profesionalni fotoaparat postavila takšna, kot sem bila. Sicer sem imela s sabo lasuljo, nisem bila čisto prepričana, kakšno si me bo fotograf Borut Kranjc zaželel. »Takšno, kot si v resnici,« je rekel in lasulja je ostala v torbi.
Te dni se na eni od koprskih ulic bohoti veleplakat. Prijateljica mi je poslala fotografijo, na tem plakatu je povabilo nevladne organizacije Amnesty International, ki vabi na ogled razstave portretov izbrisanih državljanov Slovenije. Poleg povabila se bohoti velika fotografija moje plešaste glave. Letos je 31 let od tega zločina, ki ga polovica prebivalcev Slovenije še vedno zanika in ne priznava, čeprav je evropsko sodišče za človekove pravice jasno in nedvoumno dalo vedeti, da je slovenski politični vrh leta 1991 namenoma kratil pravice 25.671 državljanom, tudi meni. Najbolj zanimivo pri tem je, da izbris slovenskih državljanov danes najbolj goreče zanikajo tiste osebe oziroma politične stranke, ki se po drugi strani trudijo, da bi se po drugi svetovni vojni umorjenim prebivalcem Slovenije v povojnih pobojih vrnilo dostojanstvo vsaj po smrti in človekove pravice, ki so jim bile takrat grobo odvzete. Življenja jim žal nihče ne more vrniti, a mnogi še danes nimajo svojih grobov. To ni prav. Preseneča me, da ljudje, ki čutijo težo krivice povojnih pobojev, niso sposobni priznati enakih pravic izbrisanim državljanom. Ne priznavajo pa jih zato, ker nismo »njihovi«. A tudi izbrisani smo se samo znašli med sprtima stranema in za večino se je končalo slabo. Takrat sem imela 19 let, na pamet mi ni padlo, da bom postala žrtev vojne. A niti v najhujših sanjah si nisem predstavljala, da bom kolateralna škoda osamosvojitvene vojne vse svoje življenje.
Poleg te plešaste glave visi še ena fotografija. Ta je vesela. Na njej sem v kratkih jeans hlačah, na mrežaste nogavice imam obute visoke srebrne škornje, na plešasti glavi nosim bel klobuk in v rokah imam električno bas kitaro. Pevec skupine Simpatico Rok Vilčnik (drugače tudi izvrsten pisatelj in dramatik), dober prijatelj iz mojega mariborskega obdobja življenja, me je povabil (med hudim obdobjem kemoterapije!), da pridem statirat. Snemali so videospot in njihov basist je nenadoma zbolel, zato so potrebovali zamenjavo. Čeprav ne igram kitare, sem hitro rekla ja. Fantje so bili super, jaz pa sem preživela fantastično popoldne brez bolezni. Pa še v videoizdelku sem za vse večne čase, kar tudi ni tako nepomembno.
In ko tako na steni opazujem dobre mejnike minulih dni, ne morem mimo spoznanja, da se v meni skriva en navaden razposajen dvorni norček, ki skozi življenje hodi nasmejano, počasi in z razširjenimi rokami. Ne glede na žalostne ali vesele zgodbe, ki jih prinaša to življenje. Za smehom skriva svojo bolečino, solze ves čas zavija v humor. In za tega zvestega spremljevalca, za tega burkeža v meni bom naredila vse, kar je v moji moči, da pride tja, kamor se je namenil. (se nadaljuje)
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.
