Pravzaprav je bil ta najin dan ves v znamenju živali. Zjutraj nama je pot prekrižala veverička. Čisto nič je nisva preganjala, ker imava rada umirjeno vožnjo. Malo za bencinsko črpalko v Kobaridu pa še tri srne z mladičkom. Mislim, da tam ni njihov stalni prehod, ampak divjadi res ne moremo naložiti odgovornosti, kje naj prečka cesto. Ena izmed srn je stala zelo blizu ceste in čakala. Gotovo na mladička, ki je bil še nekje za grmovjem. Vklopila sem vse štiri utripajoče luči na avtu in vozila res počasi. Šofer v avtomobilu za menoj je hupal, tako mi je voščil dobro jutro, hehe. Vseeno mu nisem odzdravila.
Malo nižje ob cesti so vsako jutro na razvalinah kamnitega hlevčka koze. Včasih kakšna mirno stoji na najvišjem kamnu in nepremično gleda proti cesti. Pred kar nekaj leti sva se peljala z Janekom k Vojku v Bovec in sem mu povedala, da sem videla tam ob cesti gamsa. Vojko je malo dvomil, potem pa pomislil na možnost, da bi kakšen bolan gams zataval tam po ravnini. Seveda se je odpravil na ogled, in ko se je vrnil, se je smejal do solz! Jaz pa sem se podučila o razlikah med kozami in gamsi.
Pred Tolminom se pasejo krave. No, že zjutraj večinoma ležijo po travnikih in prežvekujejo. Verjetno so vstale že takrat, ko sem jaz še čakala na zvezdo Danico. Ja, prav imate, Danica ni zvezda, ampak Zemljin sestrski planet. Pa sem se naučila nekaj novega! Kakorkoli, vsako jutro jo čakam, da se ob prvem svitu prikaže nad Kal-Koritnico. In ko odhajava od doma, je ne vidim več. No, ko se peljeva mimo pašnikov, Janek pravi: »Krave ležijo kot … krave.« Tako sem jih neko jutro opisala in Janek si je zapomnil. Nikoli pa, k sreči, ne bo vedel in razumel, na kaj mene spominja ta stavek. Tako je namreč kričal moj oče po hiši, ko je mati pijana ležala na pogradu v kuhinji in ji noben poskus, da bi se postavila pokonci, ni uspel. Uh, če bi mogla, bi kakšnemu svojemu spominu spodrezala noge, da ne bi hodil več za menoj!
Ampak to še niso vse živali, ki so naju spremljale tisti dan. Doma sva se takoj odpravila na pošto, kjer me je čakala nova knjiga. Pravzaprav ne samo ena! Včasih me veselje do knjig čisto nerazumno zapelje. Ampak tisto majčkeno slabe vesti me je že minilo. Sebi sem nekaj drugega vzela, zato pa imam knjige. Pošteno, ali ne?
Katera knjiga me je tokrat iskala, se sprašujete? Fant, krt, lisica in konj, avtor Charlie Mackesy. Knjiga ni za enkratno uporabo, no, dobre je pač treba večkrat vzeti v roke. In morda si bo tudi ta prislužila svoje mesto na moji nočni omarici.
V knjigi je več risb kot besedila, zato pa kratki pogovori med vsemi štirimi napeljujejo na razmišljanje o vrednotah. O spoštljivosti, prijaznosti, prijateljstvu, pa o radovednosti in ljubezni ter na koncu koncev tudi o sladkosnednosti! Knjiga me je spomnila na Malega princa, pa vendar ga ne bi mogla nadomestiti. To pa vem!
Radovedni fant, sladkosnedi krt, tiha lisica, ki pozna težke čase, in prijazen konj nam sporočajo, da nikomur ni treba biti sam, da je na svetu polno ljubezni, da v življenju ni vedno lahko.
»Kaj je najpogumnejša stvar, kar si jih kdaj rekel?« je vprašal fant. »Pomagaj mi,« je odgovoril konj.
Večkrat pomislim na to, da nas odrasle, v mnogih knjigah in tudi v vsakdanjem življenju, ravno otroci in tudi živali opominjajo na tisto najpomembnejše v življenju. Živeti danes, videti dobro v drugih ljudeh, biti pošten do sebe in drugih …
»Če sem iskrena, se mi pogosto zdi, da nimam povedati nič zanimivega,« je rekla lisica. »Vedno je zanimivo, če si iskren,« je rekel konj.
Zame najpomembnejše in zares tolažilno sporočilo je v pogovoru med krtom in fantom. Krt vpraša fanta: »Kaj želiš biti, ko boš odrastel?« »Prijazen,« odvrne fant. Natančno takšen je moj (odrasli) Janek. Ne razmišlja o tem, kdo je kdo, kaj ima, kaj zna, koliko velja. Sprejema vse drugačnosti brez pomisleka. In do vseh, še tako drugačnih, izkazuje prijaznost in sprejemanje. In na tem najglobljem medčloveškem odnosu pričakuje, kaj pa drugega, preprosto prijaznost.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 38, 19. september, 2023.