Ko bo mlada mati nehala dojiti, jo bodo sterilizirali in vrnili (kam pa, lepo prosim?), mladičke pa bom z lahkoto oddala, če jih bom uspela socializirati. Kako to mislite? Ja tako, da se ne bodo bali ljudi. Ampak saj ta mačka se ne boji, ponoči in podnevi sedi na predpražniku in prosjači za hrano. Ste jo poskušali prijeti, so mi ljubeznivo odvrnili. Sem. In? Odsekala mi je pol prsta. No, vidite. Če mucice ne bodo bežale, ampak se bodo celo crkljale, jih boste z lahkoto oddali. So rekli. Ker jih imajo v azilu tako ali tako preveč. In če se ne bodo socializirale?
Fak, torej moram štiri majhne škrate vsak dan vsaj enkrat spraviti iz gnezda in jih privajati na rezervno mater, torej nase. Prvič mi je to z lahkoto uspelo.
Črnuhinja je bila kdo ve kod, zato sem jih spravila v škatlo, obloženo z mehko krpo, in jim najprej pregledala mednožje. Znanje sem črpala na spletu, kakopak. Ugotovila sem, da imam pri hiši tri fante in nekaj, kar ni niti eno niti drugo, je pa najmanjše in najbolj krmežljavo. Počehljala sem jih za ušesi, pobožala po trebuščkih, se poigrala z njihovimi repki in jim zapela uspavanko, očitno dokaj uspešno, saj so se vse štiri muce zvile v klobčič in zasmrčale. Tako, prva ura socializacije je za nami, sem rekla in jih spravila nazaj v drvarnico, kjer sem jim prej mehko postlala. Ko sem prišla zvečer, da bi vajo ponovila, mladičkov ni bilo nikjer. Zjutraj tudi ne. Prav, prav, sem rekla ljubosumni materi, če si jih odnesla h kakšni drugi hiši, pa se še sama odseli tja. Seveda ni šla, ampak je še naprej stala ob skledi in čakala na naslednji obrok.
Nekje v drvarnici so, slišim jih, je rekla koruzniška snaha. Družinski konzilij se je zbral pred lesenjačo in modroval, da bo treba tisto reč najbrž pospraviti. Začeli smo prelagati in zlagati polena, zaboje, kolesa od zavrženih samokolnic, fižolove kole in drugo navlako, ki se je tam nabirala že leta. Ko smo umaknili zadnjo desko, so v nas bolščali štirje pari živo modrih očk. Male muce imajo modre oči, če še ne veste. Pobasala sem jih in jih šla socializirat, preostali družinski člani pa so iskali po grmovju akumulatorsko kosilnico, ki se je menda sama vklopila. Čudno, čudno.
Ampak naslednje jutro muck spet ni bilo. Nesramna mati jih je znova preselila, to pot za plinsko cisterno, kamor nihče ne more. Mrha pokvarjena. Spravila sem se na vse štiri, položila glavo na tla, da bi videla, v katerem kotu so, in zraven presunljivo mijavkala. Ježešna, kaj se ti je pa zgodilo, ti pridem pomagat, je zakričala soseda čez plot, mislila je, da sem padla.
Tisto noč je deževalo, mačke so se za cisterno temeljito okopale in zjutraj preselile v delavnico cenjenega soproga. Ki smo jo tudi temeljito pospravili, da smo prišli do njih in sem jih lahko za kakšno uro socializirala. Pri tem se je kosilnica znova vklopila. Čudno, čudno. Ni bila kosilnica, ampak mačja mati, ki je sicer milo mijavkala, ko je prosjačila za hrano, in ropotala kot kosilnica, ko sem božala njene mladiče. Naj povem še to, da je vsakega polizala od ušes do repa, ko so prišli iz mojih rok. Najbrž je odstranjevala gnusen vonj po socializatorki. In seveda jih je takoj preselila v naslednjo shrambo, na ta račun imamo pospravljeno kolesarnico, orodjarno, klet, verando in visoke grede. Igra mačke in miši (sumim, da sem v tem primeru miš jaz) se odvija že kakšna dva meseca.
Ne bi se mogla pohvaliti, da sem jih uspela socializirati, saj razen tistega najbolj krmežljavega mladička vsi bežijo pred menoj. Zdaj vseh pet čepi na predpražniku in fehta za hrano. Če jih ignoriram, se preostali umaknejo, mali pa ždi na pragu kot žrtev na oltarju in potrpežljivo čaka, da ga bom pocrkljala, medtem ko kosilnica vztrajno brni. Potem se pričakuje obilen obrok, mali socializiranček pa jo pobriše skupaj z drugimi. Pojma nimam, kako se bo to končalo.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
