Hrvaška je EU sredi julija obvestila, da je pri povoženem divjem prašiču na območju Karlovške županije potrdila afriško prašičjo kugo. S tem se je pridružila 18 drugim evropskim državam, kjer so že imeli okužbe s to boleznijo. Afriška prašičja kuga se širi tudi po sosednjih Italiji in Madžarski. Bolezen je torej pred našimi vrati in težko je verjeti, da bi se ji v prihodnosti lahko izognili.
Smrtonosna in brez možnosti zdravljenja
APK je izjemno nalezljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev, za katero ni ne cepiva ne zdravila. Svinje se je lahko nalezejo od obolelih živali, preko okužene opreme, vozil ali človeka, če zaužijejo okuženo meso, prenašajo pa jo tudi klopi. Za človeka in druge živali prašičja kuga ni nevarna, nič nam ne bo, četudi pojemo okužen zrezek ali salamo. Med prašiči pa povzroči pravi pomor. Poginejo tako rekoč vse okužene živali. Bolezen je težko prepoznati, nanjo posumijo predvsem zaradi pogina prašičev. Imajo pa živali lahko povišano telesno temperaturo, rdeče vršičke uhljev, so brezvoljne in jih pri premikanju zanaša. Ležijo nagnetene skupaj, se tiščijo druga k drugi, kakor da bi jih zeblo, težko dihajo in imajo izcedek iz rilca.
V skladu z zakonom o zdravstvenem varstvu živali je treba v Evropski uniji na farmah, kjer potrdijo prašičjo kugo, pobiti vse živali. Svetovna organizacija za zdravje živali v svojem zadnjem poročilu navaja, da je v Evropi samo od leta 2021 zbolelo že okoli milijon prašičev, ob tem pa so jih morali še več usmrtiti zaradi stika z obolelimi živalmi. APK pa ni le katastrofa za farmo, na kateri se pojavi, ampak tudi za okoliške rejce. V določenem pasu okoli okužene farme rejci namreč nekaj časa ne smejo trgovati z živalmi in izdelki. »V pravilniku je, da v krogu treh kilometrov rejci 40 dni ne smejo izvajati prometa z živalmi,« pojasnjuje predsednica Društva rejcev krškopoljskih prašičev Martina Ivanšek. »To je dolga doba brez zaslužka.« V Nemčiji na Spodnjem Saškem so tako ob pojavu prašičje kuge vzpostavili območje desetih kilometrov, kar je prizadelo delovanje 296 prašičjih farm s 195.000 prašiči. Tako velikih farm pri nas nimamo, kar je lahko ob pojavu bolezni prednost, saj so populacije živali ločene med seboj in je zato nevarnost prenosa manjša. Kljub temu pa Kmetijsko gozdarska zbornica opozarja, da v Sloveniji velja skrajna ogroženost glede afriške prašičje kuge, ne glede na velikost reje. Vodja službe za rejo neprežvekovalcev in varno hrano KGZS Gabrijela Salobir svari, da je APK v sosednjih državah velika grožnja za slovensko prašičerejo, za vsakega prašičerejca in za vse nas. »Le z odgovornim pristopom se lahko zaščitimo pred izbruhom bolezni,« pravi. Rejci morajo zahtevati 72-urni varnostni premor za vse vstope veterinarjev, svetovalcev, kontrolorjev, kupcev in drugih. »Na Danskem velja 72-urni premor in obvezno tuširanje z umivanjem las ter oblačenje v oblačila, ki jih zagotovi rejec. S seboj ne smeš imeti ničesar, niti telefona. Očala in roke razkužijo pred vstopom v rejo,« poudarja Salobirjeva.
Ranljivi krškopoljci
Bližina prašičje kuge zelo skrbi tudi Martino Ivanšek. Verjame, da bo bolezen prej ali slej prišla tudi k nam, to pa bi še posebej ogrozilo našo avtohtono pasmo, krškopoljskega prašiča. »Vsaka izguba rejce prizadene, pri krškopoljcih pa predstavlja nenadomestljivo škodo, saj je to naša avtohtona pasma, ki se je ne da kar kupiti. V Sloveniji imamo le 500 plemenskih svinj in 60 plemenskih merjascev. V društvu imamo 120 registriranih kmetij, ki imajo večinoma le po nekaj živali. 20 ali 30 jih imajo le največji rejci. To je butična reja. Če bi se bolezen razširila in bi jih morali pobiti, bi lahko izgubili celotno pasmo. Krškopoljca pač ne moreš uvoziti, saj jih v tujini ne redijo.« Tudi meso in salame ostanejo v Sloveniji, saj so po besedah Ivanškove premajhni, da bi izvažali. Po tem tudi ni potrebe, saj smo Slovenci nadpovprečni mesojedci. Slovenec v povprečju poje skoraj 90 kilogramov mesa na leto, medtem ko je povprečje Evropske unije 70 kilogramov, najraje pa imamo prav svinjino. Vzredimo je še zdaleč ne toliko, kot je porabimo. Samooskrba s svinjino se je v zadnjih letih še nekoliko zmanjšala, domače svinje pokrijejo le okoli 40 odstotkov porabe. Leta 2021 smo je tako uvozili več kot 85.000 ton, največ iz Avstrije in Italije. Obenem pa svojo svinjino izvažamo. V največji meri izdelke iz prašičjega mesa, kakšno tretjino surovega mesa in okoli pet odstotkov živih živali.
Bi v primeru prašičje kuge torej ostali brez priljubljenih salam in pršuta? Ne, odgovarja Bojan Butala z izletniške kmetije Butala v Beli krajini, kjer svinj sicer ne gojijo, imajo pa svojo klavnico, mesnico in predelavo suhomesnatih izdelkov. »Pri nas je vse meso slovensko, večinoma iz okolice. Če bi prišla prašičja kuga, bi morali velik del ponudbe vsaj začasno opustiti. Ni pa to pravilo. Manjše mesnice imajo ponavadi vsaj del mesa domačega, večje pa z redkimi izjemami vse uvažajo. Brez salam torej ne bi ostali, vprašanje pa je, koliko bi bilo domačih.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
