Rak je samo posledica vsega, kar smo spravili vase v tem življenju, hote in nehote. Vse, kar se v nas nabira, se sčasoma spremeni v bolezen, ki ima moč, da nas ubije. Ljudje ne umiramo zaradi raka, temveč zaradi nepredelanih čustev, ki se skrivajo v nas. Umiramo zaradi dvoma o veri, da zmoremo prenesti vsakršno bolečino, strah, travmo ali čustvo, ki je nekje v nas ostalo nepredelano. Skrito, potlačeno pred tujimi očmi, a v nas še kako živo. Povezanost med rakavimi obolenji in potlačenimi čustvi je med znanstveniki dvignila veliko prahu in sprožila vrsto raziskav. Raziskovalci z univerze Rochester in harvardske šole za javno zdravstvo so v epilogu svojih raziskav zapisali, da je pri ljudeh, ki ne izražamo negativnih čustev oziroma jih potlačimo vase, kar 70 odstotkov večja verjetnosti za nastanek raka. Tudi druge univerze, ki so se ukvarjale s podobnimi raziskavami, so prišle do neizpodbitnega zaključka, da imamo posamezniki, ki tlačimo svoje jezne občutke, krajšo življenjsko dobo.
»Karakter vsakega od nas se gradi na osnovi mehanizmov samoobrambe, da preživimo neko emocijo, ki je ostala zakopana globoko v nas,« je zadnjič rekla moja psihoterapevtka, ko sva se pogovarjali o tem, da negativna čustva napadajo naš imunski sistem, pozitivna pa ga krepijo. »Ker se v nekem trenutku obrnemo zoper sebe, ti obrambni mehanizmi začnejo napadati naš imunski sistem,« je razložila terapevtka s svojim mirnim glasom. »V nameri, da preživimo, sami sebi nezavedno prinašamo bolečino, ker zanikamo obstoj določenih čustev.« »Ja,« sem prikimala, »rak je očitno samo odgovor na to.«
Kar mnogi z eno besedo imenujemo karakter, je v resnici samo skupek našega obrambnega mehanizma, ki se sproži, kadar se ne moremo izraziti s čustvi. Obramba pa se pri mnogih sproža pogosto, ker v otroštvu nismo bili naučeni, da je treba vsako čustvo, ki se v nas zbudi, predelati in preživeti. Naši starši nas niso učili, kako naj upravljamo svoja občutja. Naučeni smo, da čustva skrivamo drug pred drugim, zato v številnih situacijah odreagiramo s stresom. Učili so nas, da ne smemo jokati in ne smemo biti žalostni. To ni lepo. Zato se danes večkrat smejemo samo zato, da ne bi z našimi solzami koga užalili ali prizadeli. Naučili so nas, da so čustva drugega pomembnejša kot lastni čustveni doživljaji. Svoje otroke še vedno vzgajamo enako, prigovarjamo jim, da ne smejo kričati, pokazati jeze, solz in da morajo stisniti zobe, če jih kaj boli. Od mene so v otroštvu pričakovali, da se ne obnašam v skladu s sabo in svojim počutjem, temveč so hoteli, da se ves čas prilagajam ter diham v ritmu družine in okolice. »Zakaj ne moreš biti taka kot vsi drugi?« je bilo vprašanje, ki sem ga v otroštvu pogosto slišala. Da bi se mu izognila, sem se dolga leta pretvarjala, da sem enaka drugim. Navada postane železna srajca, težko jo je sneti. A to pretvarjanje zna sprožiti velik upor v našem notranjem otroku, ki je prizadet, polomljen in postavljen v kot. Takšen še vedno živi v nas. Rak je samo odgovor na to.
Zato ljudje v resnici ne umiramo od raka. Ljudje umiramo zaradi jeze. Zaradi besa. Žalosti. Bolečine … Umiramo, ker nočemo ali se ne znamo spoprijeti s čustvi, ki nas žulijo vse življenje, ter jih znova in znova potiskamo vase. A to ni rešitev. Nepredelana in nesprejeta čustva se vedno znova vračajo v naše življenje v različnih situacijah in ljudeh na naši življenjski poti ter vedno znova zahtevajo predelavo, soočenje ali pa epilog. Diagnoza rak je odgovor našega organizma na naš večletni boj s čustvi, ki jih v preteklosti nismo hoteli ali uspeli predelati ter sprejeti.
Znanstveniki se strinjajo, da žalost, jeza in čustvene stiske uničujejo naš imunski sistem. V tistem trenutku, ko so naše osnovne potrebe v otroštvu zanemarjene, se patogene celice raka v našem telesu začnejo materializirati. Vsi potrebujemo ljubezen, sprejemanje, razumevanje in pozornost. Ko se vedno znova odpovedujemo sebi, začnemo biti pasivno bitko sami s sabo. Ta borba traja vse življenje. Trudimo se, vsaj na zunaj, da smo srečni in zadovoljni. Da smo dobri prijatelji, hčerke, sinovi, delavci, sosedje. Da imamo družino in smo najboljši starši. Da smo uspešni in bogati. In četudi to komu izmed nas uspe, uspeh še vedno ne zaceli ran tega našega notranjega otroka, ker zaradi pehanja skozi življenje zanj v resnici nikoli ne najdemo časa. Naš notranji otrok ostane polomljen in pozabljen ter se še danes skriva nekje pod plastmi vsega, za kar so nam rekli, da je življenje. Pa ni.
Mnogo let bo še minilo, mene takrat zagotovo ne bo več, preden bomo dojeli, da je za otroka zdravo in koristno, da izraža svoja čustva, tudi negativna, in se nauči, kako kakovostno živeti z njimi. Če bi rad jokal, jokaj. Če bi rad kričal, potem se zaderi. Če se ti smeje, se smej. Če te kaj boli, ne skrivaj bolečine, povej komu, poišči pomoč, tolažbo. Če si jezen, bodi. Raztrešči se od jeze, če je treba, zalučaj kaj v zid. Brisačo recimo. Z vso močjo, spet in spet. Toliko časa tolči z brisačo ob zid, da te mine vsa jeza. Ne potiskaj teh čustev nazaj vase, ker ljudje ne umiramo zaradi raka. Ljudje v resnici umiramo zaradi zatajevanih čustev.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
