Medtem ko smo v nekih drugih časih nemara še verjeli v bratstvo med ljudmi, danes v veliki meri živimo po načelu »vsi za enega, eden zase.« Skrb za skupno dobro se umika kultu posameznika in njegove koristi, sebičnost spodjeda solidarnost. Država postaja le še drugo ime za najmanjši možni skupni imenovalec interesov različnih ekonomskih, poklicnih in ideoloških skupin. Politiki, ki bi nas morali povezovati in voditi, se ukvarjajo skoraj izključno samo še s kopičenjem moči ter umetnim podpihovanjem delitev. Menedžerji in lastniki podjetij, ki bi morali dajati ljudem varnost, kruh in dostojanstvo, so obsedeni z bogastvom ter vplivom. Zdravniki, sveto zapriseženi plemenitemu poslanstvu zdravljenja, raje skrbijo za svoje podjetniške interese. Cerkev je obsedena z obrambo lastnih privilegijev in ščitenjem imidža. Kmetje, ki naj bi skrbeli za prehrano prebivalstva, so ob lanski žitni krizi raje skrivali pšenico po silosih in čakali, da bo njena cena še narasla. Šole priganjajo otroke k izpolnitvi domnevno neskončnih potencialov, ki naj bi predstavljali njihovo konkurenčno vrednost med vrstniki, ki so samo še tekmeci na trgu.
Kapitalizem je raztrgal družbeno pogodbo in jo zamenjal s tisočerimi izvršbami, s katerimi posamezniki od skupnosti terjajo varnost in status, ne da bi se odpovedali promilu lastne svobode in udobja. Kar nas še drži skupaj, kar nas še dela narod, pa so posamezna plemenita dejanja vsakdanje prijaznosti, ki utrjujejo čedalje bolj načeto človečnost. A tovrstne geste so čedalje redkejše in potrebne so izredne okoliščine, da se izkažejo. »Naj mi nihče ne zameri, toda meni se zdi, da je te miselnosti v Sloveniji vse manj. Pravzaprav je skoraj več ni,« meni 33-letni Edis Vehabović iz Vratje vasi pri Apačah.
Zastonj popravili 24 hiš
Območje ob severovzhodni meji z Avstrijo zadnje dneve in tedne neusmiljeno bičajo neurja, ta so dodobra razdejala pokrajino. Polomljena drevesa so zapirala ceste, izbruhnili so hudourniki in se zažrli v pobočja, gmote razmočene zemlje so se v plazovih valile s hribov in gričev, veter je v sunkih lomil poljščine in kot za šalo kosil po njivah, kleti so bile poplavljene, električno in telekomunikacijsko omrežje močno poškodovana. »Z opustošenjem, ki ga je za sabo pustilo neurje, se bomo borili še dolgo, pozabili ga ne bomo nikoli. Opazovali smo moč narave in zaskrbljenih pogledov zrli v nebo,« so ob ujmah sporočili iz apaške občine. Med tistimi, ki so pretreseni zrli na opustošenje, je bil tudi Vehabović. V četrtek, 20. julija, ko je bilo najhuje, ga je besnenje narave prebudilo že ob štirih zjutraj. Z grozo je gledal apokalipso okoli sebe, vrtinčenje orkanskega vetra, lomljenje dreves, sekanje bliskov – uresničevanje najhujših groženj od same svete jeze globoko vijolično zariplega neba. Ne da bi pomišljal, se je odločil, na hitro oblekel, poklical brata in prijatelja – in šel pomagat ljudem v stiski. »Mi Bosanci smo takšne duše, kadar gre zares, pustimo vse in priskočimo na pomoč,« pove.
Po vsej občini Apače so ljudje čez noč ostali brez streh nad glavami, kajti neurje je kot za šalo odkrivalo dotrajane kritine kmečkih hiš. Njihovi lastniki in lastnice so povečini stari ljudje, ki sami seveda ne zmorejo popraviti škode. Vehabović je sicer zidar, njegovo podjetje Tajči se ukvarja predvsem s polaganjem ploščic, pleskanjem in urejanjem fasad, a za človeka, ki zna z rokami, so to malenkosti – ko je bilo treba, se je v trenutku prelevil v krovca. Z bratom Elvisom in prijateljem Aldinom Hodžićem, ki sta zaposlena pri njem, so tisto četrtkovo jutro zavihali rokave in odtlej skoraj teden dni delali od zore do mraka. V tem času so popravili 24 hiš – in, kar je ključno, zastonj. »Kaj hočeš, to pač ne gre, da bi sedaj kovali dobiček na račun ubogih ljudi,« razloži Vehabović, »delamo na svoje stroške, toda ljudje so ganjeni, včasih nam hočejo po vsej sili plačati, mi pa vzamemo toliko, da je za malico in bencin.« Na Facebooku je objavil, da ponuja prostovoljno pomoč pri popravilu streh, in dodal številko svojega mobitela; v naslednjih dneh mu telefon skoraj ni nehal zvoniti.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
