"Stara je 55 let in ima dva otroka, ki študirata. Je poročena oziroma je njen zakonski status zamrznjen, če se tako izrazim. Njen mož je namreč lepega dne odšel. Pravi, da ni nič slutila. Kar dolgo je preurejal manjši kombi, ki ga je kupil, njihova družina je veliko potovala in dolga leta je bil tak potovalni kombi njihova velika želja. Sestra se je prav veselila, kako bosta zdaj lahko sama hodila okoli z njim, otroka sta razmišljala, da bosta lahko vsak zase z njim raziskovala svet, a imeli so tudi skupne, družinske načrte. Sicer se zdaj kaže, da mož niti ni sodeloval pri njih. So pa vsi pomagali pri preurejanju kombija, bilo je kar veliko dela in tudi finančni vložek ni bil zanemarljiv, a končni izdelek je bil res fantastičen. Potem pa je neko soboto po jutranji kavi sestrin mož izjavil, da ne more več, da hoče še imeti kaj od življenja, in se odpeljal. Dobesedno. Vse je imel že pripravljeno. Zdaj noben ne ve, kje je, v službi je vzel enoletni ne- plačani dopust, pobral nekaj prihrankov s skupnega računa – in to je to. Otrokoma se je še nekajkrat oglasil, ko sta ga klicala, moji sestri nobenkrat. Čisto je strta, jemlje antidepresive in je že tri mesece na bolniški. Tudi otroka sta, razumljivo, iz sebe, a ju nekako držijo po- konci prijatelji in tudi sorodniki se trudimo. Za sestro nas pa resno skrbi. Antidepresivi ji vsaj toliko pomagajo, da vstane iz postelje in kaj poje, sicer je pa zelo črnogleda, brezvoljna. Tako ne gre več na - prej, pošiljamo jo k terapevtu, a noče, želela sem z njo na morje, a o tem ni hotela niti slišati. Samo joka in pravi, da bo jokala, dokler se mož ne vrne. Jaz vedno bolj mislim, da se verjetno ne bo, sploh ker je očitno o vsem premislil do zadnje pike. Kako lahko po vašem še pomagam sestri? Hvala za odgovore."
- Jerica
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
