Kvečjemu bodo še bolj nastradali zaradi vročine, ker imajo precej debel kožuh tudi poleti in si ga seveda ne morejo sleči. In ne morejo si priskrbeti sveže vode vedno, ko so žejni. Pa morda klimatskega hlajenja ali pa vsaj globoke sence.
Razlaga pojma pasji dnevi je malo drugačna. Od konca julija do konca avgusta je sonce v ozvezdju Velikega psa. V tem ozvezdju in v tem času je najsvetlejša zvezda na nebu Sirij, ki jo poljudno imenujemo Pes. Naši predniki so menili, da sta Sonce in Sirij kriva za neprijetno poletno vročino, za več nesreč, utrujenost, poplave … In tako je ljudski glas vse neprijetne reči povezal s psom: lačen kot pes, zebe me kot psa, pasja vročina …
Moj Janek, kot gotovo že veste, skrbno spremlja vremensko napoved. Pred poročili in ob njihovem koncu, pa še večkrat vmes preveri vremenske ikone na mojem mobilnem telefonu. Naložene imam za različne kraje po svetu. Janek ni pozoren na njihova imena, zato mu večkrat ne gre v račun, zakaj je na televiziji narisano sonce, na telefonu pa dežne kaplje. Ampak sčasoma se bo naučil tudi to.
Seveda ima tudi svoj mobilni telefon. Ko ga je dobil, ga je spravil v žep na zadnjici. Odtlej morajo imeti vse njegove hlače tudi zadnji žep. Včasih je vtaknil zraven še svojo denarnico. Tako kot vsi moški. Oboje skupaj mu je vleklo trenirko navzdol. Denarnico je sčasoma začel puščati v predalu, na mobilnem telefonu pa je seveda pogosto sedel. Potem se je vsak teden bolj krivil – telefon, ne Janek. In na koncu zlomil! Pa tudi Janek, hehe. Na vrat na nos sva tekla v trgovino in kupila drugega. No ja, telefon ni bil čisto poceni. Je pa Janek zelo skromen pri porabi kartice, pa se tako sčasoma vse izravna.
Pa še zaradi nečesa drugega mu je moj telefon zelo ljub. Vsak večer morava skupaj preveriti, ali sem vklopila budilko. Ja, tudi zdaj, ko sva na dopustu! Si lahko zamislite, da se še ni privadil in sprejel, da zjutraj ni treba vstati zaradi službe!? A se nič ne pritožujem zaradi tega. Meni so jutra neskončno ljuba in vsakokrat si strašno želim, da bi se zbudila pred zvonjenjem, se potihoma odkradla v kuhinjo ter pisala. Pa tudi malo ždela »tja v tri dni«. Ali samo vegetirala, kot se temu reče danes, hehe. Včasih mi uspe, včasih ne. Ljubim samoto jutra. Če se prebudi tudi Janek, se pač odpraviva na (res) zgodnji sprehod. V dolini Bavšice v takih jutrih še črički spijo. Slišati je samo pivkanje mladih orlov in opaziti mamo orlico, ki plava nad skalami. Ustaljene steze srnjadi in gamsov med gruščem se zaraščajo. Še vedno najdeva nekaj zapoznelih rdečih gozdnih jagod. Nabereva malo kopriv, cvetov lučnika in divjega žajblja za sušenje. Na klopci pri Jelkovi domačiji opazujeva zares velike mravlje, ki iz podstavka za mizo neumorno izdelujejo prah. Na nebu letala rišejo čire čare in prevažajo (verjetno) dopustnike s severa na jug. Najin Vojko je velikokrat pripovedoval, kako so bežali kozorogi po Briceljku, ko so nad njihovimi glavami hrumela letala. Le kaj bi ljubi Vojko rekel danes, ko je zgoraj na nebu neprimerno več ropotije!? Gotovo bi ga bolelo srce …
Ko se vračava na začetek doline, kjer sva pustila avto, je že kar toplo. Ne meni, temveč Janeku. To poletje je samo dvakrat oblekel kratke hlače. In še to samo sosedi Nadi na ljubo! Po Janekovem prepričanju (vsaj tako si predstavljam jaz) moram razumeti, da pač še ni pripravljen zamenjati zimskih oblačil za poletna. Zanj je to tako velika sprememba, ki je preprosto še ne zmore. A se ne vdam kar tako in poskušam vsak dan: prigovarjanje, nagovarjanje, prošnje, razlaganje posledic … Poskušam z zgledom, svojim, kažem mu tudi druge ljudi v kratkih hlačah. Neki dan sem vztrajala ter mu sredi Bavšice odpela in slekla srajco. Ni se upiral. Pocukal je srajco iz mojih rok, si jo preganil čez roko in besno marširal po dolini. Sklonil je glavo, niti pogledal me ni in celo pot mrmral v brado: »Bejž stran! Reči mu!«
Doma si je s sušilnikom posušil mokre lase, oblekel srajco in se zvrnil na kavč. Odpustil mi je šele pri večernem branju!
Ko sva danes popoldne gledala kolesarsko dirko v Franciji in sem navijala za vse naše, se mi je utrnila ideja. Še jaz sem bom naredila malo Francoza, tako kot moj sine! Napovedala mu bom piknik za Sočo: kupe kajakov, sendviči, senčka, namakanje v vodi, kopalke in … kratke hlače!
Če tokrat ne bo uspelo, se mi zdi, da bom tja do jeseni pečena, Janek pa tudi skuhan, hehe.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
