Še preden je članek o pohorskih vetrnicah, ki so spravile na noge okoliške prebivalce in naravovarstvenike, dospel do tiskarne, so se uresničile napovedi, da bo državni zbor sprejel zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Gre za predpis, ki za sončne in vetrne elektrarne ukinja večino, če ne kar vseh mehanizmov varstva slovenske narave in slednjo na široko odpira izkoriščanju trgovcev z energijo – vse v imenu tako opevanega prehoda v (kvazi)zeleno družbo.
Doslej je veljalo, da mora umeščanje vsake elektrarne v prostor potekati po strogih pravilih, kar je logično, kajti sicer bi tovrstne obrate lahko vsakdo postavljal praktično vsepovsod – tudi v neokrnjenih gozdovih, na kmetijskih zemljiščih in nad viri pitne vode. Točno to pa odslej omogoča omenjeni zakon, ki ga je vladajoča koalicija 7. julija spravila skozi glasovalno sito državnega zbora. Zakon namreč predpisuje, da za vetrne in sončne elektrarne sploh ni več treba opravljati presoje vplivov na okolje – kot da objekti, za katere je treba izsekavati gozdove in vlivati na stotine ton betona, ne puščajo nobenega pečata in kot da nimajo nikakršnih učinkov na rastlinstvo, živalstvo ter ekosistem na splošno. S tem je padla ključna prepreka, ki je doslej brzdala apetite kapitala.
To pa še ni vse – umeščanje teh elektrarn v prostor ne bo več teklo po državnem, temveč po občinskem prostorskem načrtu, pri katerem so postopki precej bolj poenostavljeni in hitrejši. Za nameček zakon znižuje ali pa kar ukinja potrebna soglasja lastnikov zemljišč, na katerih naj bi se gradilo. Obenem naj bi se za te investicije močno zrahljalo, če ne že kar odpravilo omejitve za gradnjo na zaščitenih območjih Nature 2000, ki so z okoljskega vidika za Slovenijo naravnost neprecenljiva.
Vetrnice na Pohorju, Krasu, Kozjaku ...
S sprejemom zakona o vetrnih in sončnih elektrarnah je vlada Roberta Goloba, pred tem sicer enega ključnih predstavnikov domačega energetskega lobija, Slovenijo docela odprla za pridobivanje energije iz okolju prijaznejših virov, a tudi za apetite investitorjev, ki želijo iz tega kovati dobiček – ne glede na posledice. In projekti, s katerimi bodo to počeli, so že pripravljeni. Gradnja 56 vetrnic na Pohorju je zgolj eden izmed njih; kot so nam pojasnili na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, v sklopu državnega prostorskega načrta že potekajo postopki umeščanja kar 12 podobnih projektov. Tri naj bi izvedli državni podjetji HSE Invest in Dravske elektrarne Maribor, ki želita postavljati vetrnice na območju Paškega Kozjaka (občine Mislinja, Vitanje, Dobrna, Celje, Vojnik), pa okoli Rogatca (občine Žetale, Rogatec, Rogaška Slatina) in na Ojstrici (Dravograd).
Avstrijsko podjetje AAE Ventur ima pripravljena dva projekta, v katerih naj bi do leta 2025 postavilo 25 vetrnic na območjih Dolenje vasi in Griže-Veliko Polje. Prav tako dva projekta ima v državnem prostorskem načrtu družba Stiria-Invest, ki načrtuje gradnjo 15 elektrarn na zreškem Pohorju in še osmih v občini Makole. Vetrnice bi gradile še zasebne družbe VEPA (40 elektrarn na območju v Divače), Amicus (devet, prav tako blizu Divače) in E-Grus – to si želi pri Kopru zgraditi kar 80 tovrstnih obratov, kar je največ med vsemi naštetimi investitorji. Že omenjeni družbi AAE in Stiria-Invest sta v sklopu državnega prostorskega načrta sprožili še interna usklajevanja za naložbi v Ilirski Bistrici in spet še eno na Pohorju (Stiria-Invest razmišlja o vetrnicah na območjih občin Lovrenc na Pohorju, Slovenska Bistrica, Ruše).
Vsi ti projekti so burili duhove že pred sprejemom omenjenega zakona; praktično ob vsaki predstavitvi načrtov so investitorji naleteli na val neodobravanja zaskrbljenih prebivalcev, občinarjev in ekologov. Enkrat nasprotovanje poganjajo bojazni, da bodo vetrnice stale preblizu hišam, drugič so vlagatelji na tnalu, ker želijo graditi sredi neokrnjene narave, tretjič se jim (kot pri najavi vetrnic pri Zrečah) očita, da bodo motile turiste. Pričakujemo lahko, da bo zakon o uvajanju tovrstnih obratov ta nesoglasja že v kratkem razpihal še do precej večjih razsežnosti. Namesto da bi s potrpežljivostjo skušala ozaveščati prebivalstvo o vseh vidikih prehoda na zelene tehnologije in vodila postopke na način, ki ne bi dopuščal nobenih dvomov, se je država namreč kategorično postavila na stran investitorjev, pri tem pa pozabila, da slovenski mali človek že zgodovinsko ne prenaša dobro občutka, da je preslišan.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.