Samo lani je GRS posredovala 483-krat. Letos se zdi, da ne mine dan, ko ne bi. Pred dnevi so sporočili, da z gora največkrat vozijo nepoškodovane ljudi. Dokler ni bilo helikopterjev, se to ni dogajalo. Zdaj pa utrujeni, slabo opremljeni, nebogljeni, izgubljeni … Celo družine, ujete v sicer napovedano slabem vremenu, fant, ki je božal strupeno kačo … Pohodnih čevljev nimajo, telefone imajo. Helikopter je le klic stran. Pri nas so tovrstna posredovanja brezplačna. Tudi za najbolj nespametne.
Seveda je res, ljudi, četudi so za nesrečo sami krivi, ne moreš prepustiti usodi. Že leta pristojni, ki kaj vedo o reševanju, stroških in organizaciji tovrstnih služb, opozarjajo, da tovrstno reševanje ne more biti v nedogled izključno na grbi davkoplačevalcev. Že takoj za našo mejo je zelo drugače. Ali se pravočasno zavaruješ ali pa reševanje plačaš. Samo prevoz s helikopterjem gre lahko v tisoče evrov.
Rešitev je turistično zavarovanje. Po možnosti z asistenco. Za običajnega pohodnika in hribolazce stane tedensko zavarovanje približno 15 evrov. Kar je, če se kaj zgodi, zanemarljivo. Je pa res, pravijo poznavalci, da je dobro prebrati tudi drobni tisk. Kar pa tisti, ki imate opraviti z zavarovalnicami, itak počenete. Mimogrede, če ste stari več kot 75 let, je premija višja.
Nesreča res nikoli ne počiva. Ne mine dan, da ne bi poročali o novih in novih reševanjih in helikopterskih prevozih. Pred dnevi so gasilci z vrvno tehniko reševali žensko na Šmarni gori!? Res, zgodi se lahko kjerkoli. In komurkoli. Je pa res, da nevajenim hoje in razmer veliko prej.
Še enkrat, človeku v nesreči je treba pomagati. Četudi se je v hrib odpravil po možnosti z otroki, ne da bi vsaj z enim očesom preletel vremensko napoved ali kak forum o poti. A nekatere reči pri nas niso logične. Pa vseeno. Ustrežljivost, s katero GRS-jevci in helikopterji na stroške davkoplačevalcev vozijo domov kogarkoli, je res velika. Prevelika. Nesreče se dogajajo tudi drugje, a moramo včasih kar krepko seči v žep, če te možnosti ne predvidimo. Na primer: potem ko te helikopter za hvala lepa dostavi v bolnišnico, morajo tisti, ki nimajo dodatnega zdravstvenega zavarovanja, računati na doplačila. Hospitalizacija, vsak pregled, vsak poseg, rehabilitacija, ortopedski pripomočki, toplice, zdravila …, za vse je treba doplačati. Ker niste »na polno« zavarovani. Pri hudo poškodovanih račun hitro preseže več tisoč evrov. Nekaj podatkov za orientacijo: če nimate dodatnega zdravstvenega zavarovanja, boste za novo koleno doplačali okoli 600 evrov, za nov kolk 1200, učvrstitev vretenca tisoč, poseg na rami 500 …
Kot rečeno, takoj za mejo je drugače. Brez velikega cirkusa se upravljavci smučišč, gorski reševalci in zdravstveni sistemi prilagajajo razmeram. In zahtevajo zavarovanje ali pa denar. Sicer boste bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Lani so na italijanskih smučiščih prav na hitro uvedli še zavarovanje za primer poškodovanja tretje osebe. Sprejmi ali pusti. In smo sprejeli.
Mnogo vsega državljani poravnamo z davki. A vsega nam ni treba. Zavarovanja za vse mogoče postajajo standard, tudi na veliko veselje zavarovalnic. Če so znali v tujini te stvari urediti tako, da je vsakomur jasno, da brez zavarovanj ne more bloditi kjerkoli, bi lahko tudi pri nas. Mar ne? Veljalo bi jih posnemati. Ne le zaradi reševanja z gora. Tudi iz vode. Nekaj let je tega, ko je v napovedanem neurju deskarja odneslo na odprto morje. Iskali so ga Slovenci, Hrvati in Italijani. Slovenci so izračunali, da jih je iskanje stalo 10.000 evrov. Plačali pa smo …
Res je, meja med našo napako in »višjo silo« je tanka. A je.
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
