Brala sem, da bomo ljudje bolj občutljivi, dojemljivi in čuteči. Kar je bila pravzaprav res lepa novica, če odmislimo, da večina ljudi trdi, da nanje luna pač ne vpliva. In ker moj Janek tudi spada v to skupino, so bili ti dnevi … vsega na potenco.
Ta polna luna je menda priganjala ljudi, da pridejo stvarem do dna, kar pomeni tudi, da kopljejo po kaki zadevi do nafte (seveda to razumite v prenesenem pomenu) in gnjavijo vse okoli sebe, pa jim še ni dovolj. No, tukaj sem se pa prepoznala jaz. In sama sebe s skrajnimi močmi zadrževala nad površjem! Kaj neki mi bo nafta, ali ne? Če bi šlo za vrečo peletov, no, potem že, hehe.
Brala sem tudi, da se ob tej polni luni izogibajmo pomembnim pogovorom. Zato tudi jaz danes ne bom načenjala težkih tem. Samo da veste, dragi bralci in bralke: tole bi moralo biti lahko, poletno branje.
Če se je pričelo poletje s takšno in drugačno luno, se je za nameček začelo še deževje. Začelo se je pravzaprav oni dan, ko se je za Kaninom večkrat zabliskalo in zagrmelo, v dolino pa so se valili črni oblaki. Da ne govorim o vetru! Bo tudi toča? V spalnici iz kupa zimskih pregrinjal za posteljo izvlečem največje in ga vržem preko avta. Debele kaplje so mi razmočile pričesko, dve uri poprej narejeno pri Rosani. Preden sem prišla nazaj do hišnih vrat, je pregrinjalo veter dvignil in je viselo na škarpi potoka. Vztrajnost je lepa čednost, veste, še dvakrat sem jo vlekla nazaj na avto. Ob mojem zadnjem podvigu je tudi nehalo deževati. In zdaj poanta: v vsaki nesreči je tudi nekaj dobrega. Moji dragi sosedje, domačini, so se ob tem zabavali. Oni natančno vedo, kako se vreme obrača v tej dolini. In nauk: naslednjič vprašaj ali pa posnemaj sosede.
Vse skupaj je imelo za naju več posledic, kot si lahko zamislite! Na primer: kadar pišem, imam na računalniku vedno isto glasbo. To je pač ena od mojih kapric. In je nisem našla dva dni. Se vam zdi to veliko časa? No, pa ni. Jaz vklopim računalnik zvečer, ko Janek gleda poročila in seveda čaka na vremensko napoved. Ali pa ponoči, ko spi.
Pa tokrat Janek ni spal dve noči. Zvečer sva naredila vse tako kot po navadi. Tuširanje, poročila, vreme, branje. Še vedno in vsak večer znova njegov Mišmaš! Razlika je samo v vlogi, ki si jo določi Janek zvečer na novo. Včasih je Jedrt (zanimivo, ali ne?), včasih Mišmaš, zelo rad ponavlja besede vaščana, Kurji pek pa mu ni pri srcu. Če bi ga vprašala, kaj sem pa v zgodbi jaz, bi me najbrž poslal v kurnik. Zato niti ne sprašujem, hehe. Da dokončam tole. Vsakič, ko sem že mislila, da bo zasmrčal, samo malo je še manjkalo, samo še nekaj sekund … se je obrnil na hrbet in začel svoje litanije. Včasih se je jezil name in mi šepetaje očital: »Ni dala prat cunj!« Ali pa je ves zgrožen ugotovil: »Pozabu sem it v Tolmin.« Saj veste, nekaj dni bo trajalo, da bo udomačil misel, da je zdaj na počitnicah. Po urah vzdihovanja in smeha in jadikovanja se je odpravil v dnevno sobo, poiskal na televizorju svojo glasbo, malo dremal, proti jutru pa zaspal. In še nekajkrat čez dan.
Ni kaj, zdaj lahko samo čakam na čas, da ga luna čez kakšen dan ali dva izpusti.
Sprašujete, ali je luna že izpustila mene? Niti ne! Na deževen dan sem pomila vse šipe na oknih. Da ne govorim o smiselnosti tega dela. Potem sem se spravila na čiščenje kopalnice. Tam se na koncu opravljeno delo vsaj malo pozna! Janek, ki je že vedel, da bo na koncu vse narobe, je dvakrat pobral napol mokro perilo na vrvici, ga zložil v košaro in potem spet obesil. Ker je ta luna zahtevala od mene tudi, da močno čustvujem, sem kopalnico skoraj v celoti obrnila narobe. Kar pomeni, da sem prestavljala vse pohištvo in predmete, ki niso vzidani ali pribiti. Na koncu se je še meni zdela malo tuja. Pa saj si lahko mislite, da je Janek popravil za menoj vse, kar je bilo mogoče. Vseeno še vztrajam pri košari za umazano perilo, ki sem ji našla drugo mesto. Zdaj stoji vedno nekje drugje, odvisno od tega, kateri od naju se tam mudi zadnji, hehe.
In ko naju zapusti tale julijska luna, se bova šele začela naravnavati na počitniški dnevni red! Pojem počitnic Janeku ne pove veliko. Če mu razložim, da bodo trajale do srede avgusta, ali pa napovem en mesec in pol, morda omenim veliki šmaren ali preštejem dni … mu je to povsem nepomembna informacija.
Torej bova šla iz dneva v dan!
In tako tudi vsem vam, dragi prijatelji tukaj, želiva: iz lepega dneva v lep dan! Ne ozirajte se na luno, dež, na včeraj ali na jutri! Danes je tisti dan!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
