Petnajst prostovoljcev se nas je v nedeljo zjutraj zbralo v idilični vasi Praprotna Polica v Cerkljah na Gorenjskem. Pričakala nas je srce in duša Centra za konje s posebnimi potrebami Alisa, poslovne enote Društva za zaščito konj, Maja Gregorič, vidno pretresena, saj je tik pred našim prihodom izvedela, da se bodo morali v kratkem izseliti iz najetega, prekrasno urejenega posestva, ki trenutno daje zatočišče 17 konjem s posebnimi potrebami in v katerega je bilo v zadnjih dvanajstih letih vloženih na tisoče prostovoljskih ur dela. »Tukaj smo ustvarili idealne razmere za naše konje. Pred petimi leti smo bili celo izbrani za najlepši objekt v občini Cerklje,« nam je povedala. Ker pa ni nič tako hudo, kot se zdi na začetku, prepričujemo Majo, da bo gotovo kmalu našla drug dom, ki ga že sicer dolgo išče, kjer bodo živali lahko naprej uživale preostanek svojega življenja.
Presunljive zgodbe živali
Preden se napotimo na njihov dva hektarja velik travnik v najemu, da prepodimo srnice, nam Maja predstavi konje, ki vsak v svoji ogradi s svojo posebno oskrbo zadovoljno uživajo prekrasen poletni dan. Prav nič jim ni videti, da so k njim prišli zanemarjeni, mučeni, bolni in skoraj na robu preživetja. »Društvo za zaščito konj je s tem centrom želelo pokazati primer ustrezne oskrbe uhlevljenih konj. Ponoči so v zračnem hlevu v velikih boksih, podnevi pa so nameščeni v senčnatih izpustih s peščeno podlago in hlevčkom z ogrevanim napajalnikom za zimske razmere. Predstavi nam Kautija, ki ga je zaradi diabetesa lastnik hotel uspavati, ker ga ni več mogel imeti na pašniku. »Poklical nas je veterinar in nas prosil, naj ga vzamemo.« Z ustrezno oskrbo je danes brezskrben konjič. »Alisko smo našli med dvema betonskima zidovoma do trebuha v lastnih iztrebkih, v katerih je živela kar pol leta, preden smo jo rešili. Za nameček pa so ji v oči vsuli pecilni prašek, ki ji je uničil solzne kanale. Kronično rano moram vsak dan oskrbeti,« nas presune s težko zgodbo. »Ti konji so prišli pretepeni, stradani, psihično strti in prestrašeni, pri nas so našli svoj mir.« Hude travmatske izkušnje jim ob prihodu v center pomaga prebroditi edini šepetalec konjem v Sloveniji Boris Sušec, ki kot strokovni sodelavec že leta ljubiteljsko pomaga tudi Nataliji Nedeljko pri socializaciji konj v Društvu za zaščito konj Rehabilitacijski center Petra v Polzeli, kjer smo ga spoznali že lani, ko smo center obiskali s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Konji, ki jih dobi v roke, spet zaupajo ljudem. »Radi se pohvalimo, da ne brcajo in ne grizejo. Kljub temu pa lahko obiskovalci pristopijo k njim le ob spremstvu osebja. Bojimo se namreč, da bi jim kakšno nehoteno dejanje ali kretnja prebudili slabe spomine,« pove Maja, ki skoraj v celoti sama financira posestvo.
Res krvavo potrebujejo donacije.
»Dopoldne sem v službi, popoldneve preživljam na posestvu, zvečer pišem prošnje za donacije.« Za spanje pa tako ostane le par ur na dan, saj je življenje pravzaprav posvetila tem živalim. »Precej smo obupani, ker donacij skoraj ni. Deset odstotkov pripevajo običajno ljudje, ki so tudi sami v stiski, in upokojenci. Seveda so pa tu in tam tudi svetle izjeme, kakšna podjetja in zavarovalnice, ni pa tega dovolj.« Zato se res razveselijo vsakega prispevka, ki ga dobijo. »Še bolj pa sem hvaležna vsem prostovoljcem, stalnim in vsem drugim, ki žrtvujejo svoj čas in nam pomagajo skrbeti za živali in ohranjati center urejen. Tu ni romantike, le trdo delo. Smo kmetija, s še več dodatnega dela z živalmi. Devet konj z ekcemom je recimo treba vsak dan dvakrat namazati s kremo, poleg seveda posebne oskrbe vseh drugih. Sama tega ne bi zmogla. Obe hlevarki sva stari okoli šestdeset let, vesela pa sem, da bomo prihodnji mesec zaposlili še prvega hlevarja, da si delo porazdelimo.«
