Verjetno ste opazili (v prejšnji Jani je bil celo intervju z mano), da sem izdala novo knjigo. Roman je napisan po resničnih dogodkih, ki so se dogajali leta 1991, takoj po osamosvojitveni vojni. Naslov romana je Okupatorjeva hči, ker so me takrat obkladali s tema besedama, predvidevam, da je to žaljivka ali kako. Najbrž se spomnite, da sem o tem obdobju svojega življenja, imela sem jih 20 in bila sem študentka prvega letnika novinarstva, nekaj malega že pisala v svojih kolumnah, no, zdaj pa je zunaj cela zgodba, brez olepševanja. To je moj drugi roman, ki sem ga izdala sama oziroma v samozaložništvu, kar je sicer redkost v Sloveniji, nisem pa izjema med pisatelji. Že lani sem na slovenskem knjižnem sejmu nastopila s pisateljicama Mileno Miklavčič in Majo Megla in je bila katastrofa. Ne med nami, me smo se imele super, celo presenetljivo dobro, ker smo v osnovi zelo, zelo različne. Tudi različne knjige pišemo.
Milena se, kot vsi dobro vemo, ukvarja z intimno zgodovino slovenske ženske, o kateri nismo vedeli ničesar. »Zaradi tega si zame ena največjih feministk,« sem ji rekla, ko je iz svoje vedno polne torbe privlekla plastično posodo s sveže spečenimi buhteljčki. Vsak dan naju je pitala s svojimi kulinaričnimi dobrotami, ves čas sem jo objemala in večkrat sem zaradi ganjenosti ter njene dobrote imela solzne oči. Čeprav se z Mileno lahko takoj spreva glede, recimo, pravice do splava ali pa izbrisanih, jo imam neizmerno rada in sem vesela, da imamo med našimi vrstami pogumno žensko, ki ima tako neuničljivo voljo, da je hotela in zmogla zapisati te krute ter žalostne zgodbe naših prednic. Za katere še danes ne bi vedeli, če ne bi bilo Milene. Mene so mnoge njene zgodbe spravile v jok in še danes ne morem verjeti, da so se ljudje, sploh moški, tako grozno obnašali do nas.
Tudi moja pokojna tašča mi je pripovedovala, kako je morala po drugi svetovni vojni, stara šest let, iti služit k bogatemu kmetu, ta je bil, mimogrede, njen stric. Spala je v hlevu, vstajati je morala ob štirih, petih; če je slučajno zaspala, jo je hudobni stričev škorenj brcnil tako močno, da je priletela v nasprotni zid hleva. Mislim, jaz sem jih tudi dobila v otroštvu, seveda sem jih, samo nikoli tako hudobno in brutalno. No, tudi o tem pišem v romanu Okupatorjeva hči, za katerega nisem verjela, da ga bom kadarkoli dokončala. Začela sem ga pisati v katoliškem samostanu pred tremi leti (med epidemijo covida), tam mi je tekla beseda za znoret. Zjutraj sem z nunami opravila molitev, pripravila zajtrk, pospravila cel objekt, potem sem bosa tekla v park, kjer je bila tišina in ni bilo nikogar. Nekaj ur sem besno tolkla po računalniku, čisto sem se izgubila v zgodbi, ki je nisem trideset let odpirala. Tudi moj bivši mož mi je ves čas žugal: »Pa kaj spet pogrevaš to zgodbo o izbrisanih. Preživela si, hvala bogu, in to je to. Zgodilo se je, bilo je in konec. Nehaj s tem. Že tako imaš težave, ker si čefurka, zdaj bom pa še jaz imel probleme v firmi zaradi tebe, ker to ves čas pogrevaš.« In sem za dolga leta obmolknila o tem, da so me po krivici izbrisali, da so mi protizakonito vdrli v stanovanje in ga zasedli, da sem ostala brez vseh svojih stvari in staršev, da policija ni imela prav, ko me je leta preganjala po Ljubljani in me tudi izgnala v drugo, takrat nevarno državo … Ko zdaj gledam te dvajsetletnike, toliko sem bila takrat stara, ko sem ostala brez staršev in postala brezdomka, mi ni jasno, kako sem vse to preživela in ohranila zdravo pamet. Pa to so ja še otroci!
Ko sem v samostanu odprla Pandorino skrinjico, za katero sem se 30 let pretvarjala, da je ne nosim s sabo, se je iz mene vsulo. Spomnila sem se dogodkov, zlasti tistih mučnih izpred mnogo let, za katere sem mislila, da so izginili v prahu preteklih let. Vsake podrobnosti sem se spomnila, celo vremena in vonja kakega dneva. Potem pa sem ob koncu svojega bivanja v samostanu odkrila v desni dojki nekaj orehu podobnega in projekt Okupatorjeva hči se je ustavil, za naslednji dve leti je utihnil. Padla sem v drugo depresivno zgodbo, zgodbo o raku, in preprosto nisem imela moči ne energije, da bi končala knjigo. Potem pa sem se nekega dne zavedela, da bom morda tudi sama odšla s tega planeta (tako kot je že odšla večina izbrisanih), in to celo prej, kot sem načrtovala, ter te zgodbe, ki me je tako dolgo mučila in o kateri sem molčala, preprosto ne bom mogla dokončati.
Pisanje knjig in romanov je mukotrpno delo, če v tem ne uživaš. Ugotavljam, da sem mazohistka, zlasti med pisanjem. Uživam v sestavljanju besed, stavkov, pomenov … Žvrkljam črke, obračam, brišem odlomke, začenjam vedno znova … Pišem, puščam sled za sabo in krvavim. A zame ni lepšega dela.
Veliko romanov in knjig je napisanih. Še več jih je ostalo nenapisanih. V tem trenutku se na svetu piše okoli osem milijard knjig. Ko se zbudimo, vsakdo od nas začne s pisanjem nove stranice svojega romana. Nekatere od teh zgodb so zelo lepe in razumljive že ob prvem branju. A vseeno je več tistih, kjer niti avtorji ne vedo, kaj so v resnici želeli povedati. Vsakdo izmed nas svoj roman piše vsak dan. Dobri romani govorijo o dobrih junakih. Slabi romani govorijo o slabih pisateljih. Edino prazna stran ob koncu dneva govori o pisatelju in njegovem junaku. A novi dan je nova priložnost za nove zgodbe in nove strani naše knjige. Zato je to življenje tako lepo.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
