Različne vlade nam ga pišejo že enaindvajset let – vsaka spiše svojo različico, ki potem konča … kje končajo nesprejeti zakoni? V vicah za zakone najbrž. Nobena od upapolnih vlad svoje inačice zakona o dolgotrajni oskrbi ni spravila skozi parlament razen predzadnje, tej je uspelo, ampak ravno tista verzija zakona, ki smo jo naposled dobili, je prepričljivo najslabša od vseh doslej predlaganih – Biserka Marolt Meden, tedanja predsednica Srebrne niti, je rekla, da je kot »omara s praznimi policami in praznimi obešalniki«.
Nova vlada poskuša znova, z novim zakonom, in se ji majčkeno mudi, kajti če ga državni zbor ne sprejme do konca leta, bo 1. januarja 2024 začel veljati zakon prejšnje vlade, tisti s praznimi obešalniki. Tisti, ki ni povedal, kako bi vse skupaj sploh financirali, češ da bo to urejal neki drug zakon, ki pa ga bodo napisali šele čez nekaj let, če bo bog dal in bo sreča mila. Tisti zakon, ki ga je potem na referendumu zavrnilo 62 odstotkov volivcev.
Je novi predlog zakona o dolgotrajni oskrbi popoln in brez napak? Seveda ne. Ima dobre in manj dobre rešitve, ampak te niso tisto, ob kar so se spotaknili njegovi apriorni nasprotniki. Še preden je kdo imel čas raziskati, kaj predlog zakona sploh prinaša, so mediji že omedlevali od groze: bomo morali dolgotrajno oskrbno SAMI PLAČATI? Nam bodo nabili NOV DAVEK? Najglasnejši kriki ogorčenja so prihajali od opozicije.
Seveda si bomo dolgotrajno oskrbo – pretežno – plačevali sami (manjši del bo primaknil državni proračun). Tudi vsi prejšnji predlogi zakona so predvidevali, da bo država za to od nas pobirala prispevek, razlika je bila samo v njegovi višini. Kdo pa, če ne mi sami? Nimamo naftnega sklada kot Norvežani (pa še tisti se je leta in leta in leta polnil, preden so leta 2016 prvič vzeli nekaj denarja ven). V naši proračunski vreči ni skritega žepka z napisom »za dolgotrajno oskrbo, ko bo končno sprejet kakšen zakon, ki bo dejansko obveljal«, ali v prevodu, nič nismo dali na stran za dolgotrajno oskrbo. Izvajati bi jo morali začeti že predpredvčerajšnjim, vsak dan, ko je ne, to krepko občutijo tisoči starejših, mi se pa preklamo o tem, da tega pa raje ne bi plačevali, hvala. Prispevek za dolgotrajno oskrbo bo nekaj takega, kot je prispevek za pokojnino: solidarnostni sporazum med generacijami – vi sofinancirate oskrbo svojih staršev, vaši otroci bodo vašo in njihovi otroci njihovo – natanko tako kot pri pokojninah, samo zdaj je solidarnost odbezljala in nihče noče nič plačati. Naj plača država! Od kod bo pa država vzela?
Najnovejši predlog zakona predvideva, da bodo po en odstotek od prihodka plačevali zaposleni, delodajalci in upokojenci, samozaposleni ter kmetje pa po dva. V prejšnji vladi je takratni zdravstveni minister Tomaž Gantar predlagal 1,47-odstotno davčno stopnjo, pa njegov predlog ni prišel niti do vlade, ker ga je diskretno spotaknila NSi. Zakon, ki ga je konec leta 2021 sprejela prejšnja vlada, je podpisal tedanji minister za delo Janez Cigler Kralj iz kvote NSi – prav tisti Cigler Kralj, ki zdaj zaskrbljeno vije roke, da hoče novi predlog zakona »ljudem potegniti več iz žepov« – in je uvajal obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, samo je bil že december, aprilske volite so bile blizu, pa so se v velikem loku izognili navajanju konkretnih številk in razrez financiranja zakona preložili na nov zakon enkrat v prihodnosti. Za razliko od solidarnosti sta hinavščina in dvoličnost še vedno zelo z nami.
Se zdaj lahko končno začnemo pogovarjati o vsebini predloga zakona o dolgotrajni oskrbi?
