Ljudem se je najbolj vtisnila v spomin kot nepozabna Meta v filmu in televizijski nadaljevanki Cvetje v jeseni. Na gledališkem odru, pred filmskimi in TV-kamerami ter radijskimi mikrofoni je odigrala na stotine imenitnih, največkrat glavnih vlog bolj ali manj usodnih žensk. Gre seveda za našo legendarno igralko Mileno Zupančič, ki ima v Sloveniji gotovo največ nagrad in priznanj za igro. Med drugim je prejela tudi tri zlate arene za filmske vloge, šest Sterijinih nagrad za vloge v gledališču, Borštnikov prstan za življenjsko delo, veliko Prešernovo nagrado, zlati red predsednika države za igralsko in humanitarno delo ... Je tudi častna občanka Bleda, dvakrat pa so jo razglasili še za evropsko igralko leta: za filmske in gledališke vloge.
Povsod največ naredijo ženske
Skoraj trinajst let je imela še eno veliko vlogo: bila je naša nacionalna ambasadorka Unicefa in pozneje so jo izbrali še za regionalno predstavnico te organizacije za Balkan. Ves ta čas je opozarjala na hudo bedo, ki jo navadno najbolj čutijo otroci. Kar naprej je poudarjala, da zaradi nje v Afriki, Aziji in Južni Ameriki tudi umirajo … Za obe funkciji so jo predlagali na sedežu Unicefa v New Yorku.
»Povsod največ naredijo ženske,« reče popolnoma prepričana, ko se dobiva na kavi. »Če je UNICEF pomagal njim, to nikoli ni bil stran vržen denar! Če njih najprej izobraziš, veš, da bodo, ko bodo same brale in računale, v šolo poslale tudi svoje otroke. Ženske, čeprav so skoraj povsod zapostavljene, premikajo gore, če gre za otroke in njihovo lepšo prihodnost.«
Prizadene jo vsaka krivica, sploh revščina: »Tudi tista na naših tleh.« Večji sta revščina in krivica, bolj jo boli srce, in vedno je na strani izkoriščanih, bolnih, invalidnih, osamljenih, ponižanih in razžaljenih. »Vedno sem tudi na strani žensk, ki so povsod po svetu še vedno na stranskem tiru.«
Prav tako jo boli usoda migrantov, ki nikjer v razvitem svetu niso dobrodošli. »Pa od doma v glavnem bežijo, ker si želijo boljšega življenja, o katerem sanjajo v svetu lakote in revščine. Največkrat pa v tuje države bežijo zaradi nasilja in vojne, ki jo vedno zakuhajo neuravnovešeni politiki.«
Žalostna optimistka
Pove, da večino življenja živi v domačem kraju, v Bohinjski Beli. Zadnje čase veliko razmišlja o smislu življenja. Bližnja preteklost zanjo nikakor ni bila dobra. »Izgubila sem moža Dušana Jovanovića, priznanega režiserja in pisatelja, pa tudi igralskega kolega, nekdanjega moža in tesnega prijatelja Radka Poliča.«
Na srečo ima kar nekaj dobrih prijateljic, hčerko Mašo in dve mlajši sestri, Špelo in Nino: »Ti so zdaj moja družina in družba.«
Celoten klepet si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
