Tole pišem kakšnih 300 kilometrov od doma. Časi, ko smo potovali z nahrbtnikom ali potovalko, so mimo. Če nič drugega, vsaj tablico, računalnik, telefon je vendarle treba imeti s sabo. Medtem ko jaz pretiravam s cunjami – da nas ja ne bo zeblo – in da, bog ne daj, ne bomo lačni, čeprav je v vsaki drugi hiši trgovina ali gostilna, moj mož skrbi za transport in tehniko. Razen kadar se odločim, da bom za kakšno reč poskrbela sama. Da bo ja kot mora biti. In potem prideva na destinacijo, vse razpakirava ... in drama. »Ja, kje imaš pa napajalnik za računalnik?« Skratka, ni ga bilo. Ostal je doma. Na mizi. Moj že malo odsluženi računalnik pa neuporabna krama. Najhuje je bilo, ker sem bila sama kriva. Zoprno. Prej odleže, če je kdo drug.
Skratka, tole smučanje bi se težko začelo slabše. No, iskreno, kak zlom bi vseeno zmagal. Konec koncev, nove polnilnike prodajajo – ne vem, če tudi za te napol predpotopne modele – novih kosti pa niti za mladinke ne. Kakorkoli, zasluga za to, da tole kolumno berete, gre mojemu soprogu, ki za vsak primer prinese s seboj vso mogočo kramo in zna improvizirati.
Je pa tale prigoda zame kar poučna. Če drugega ne, bom do obsedenosti in odvisnosti s sodobnimi tehnologijami malo bolj poštena. Ni res, da so od njih odvisni le drugi, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo v življenju, tudi sama – čeprav jih res ne maram, ker sem zanje v resnici prebutasta – ne morem brez njih.
Smučarija v Dolomitih je luksuz. Bila je nekdaj in je tudi danes. S prijatelji v teh dneh obujamo spomine. Ko so bili otroci še majhni – bilo je to še globoko v prejšnji državi – je bil to projekt, za katerega smo varčevali. Sendvič v žepu, čaj v nahrbtniku. Vse mogoče smo doživeli. Nevihte s strelami in grmenjem, metre novega snega, prvo naše leto pa zimo brez ene same snežinke. Danes bi rekli podnebne spremembe, takrat smo bili prepričani, da je to smola. Umetno zasneževanje je bilo v povojih, a nekaj prog je bilo. In bili smo navdušeni. Tako zelo, da se od takrat vsako leto vračamo. Razen ko je covid.
Je pa res, da krajev in smučišč tod okoli skoraj ni mogoče prepoznati. Vasi ni več. Ladinščine, ki so jo še pred nekaj leti tod govorili ljudje, ni slišati. Prva leta smo najeli počitniško stanovanje na precej odmaknjeni kmetiji. Bilo je ceneje. Gospodinja nam je vsako jutro prinesla sveže namolzeno mleko, kadar so imeli koline, smo jih bili deležni. Danes, no, danes je med našimi gostitelji in nami sicer prijazen, a povsem posloven odnos. V vsaki hiši so apartmaji, v vsaki drugi je hotel. Tudi tisti visokocenovni, taki, saj veste, kjer je smučanje bolj postranskega pomena. A se domačini pritožujejo, da je takih gostov premalo. Med smučarji je zelo veliko nas, Slovanov. Nihče ne reče naglas, a za mnoge smo še vedno tisti, ki nosimo sendviče v žepu. Pa čeprav danes mnogi med nami trošijo precej več, kot so svoj čas tukaj množično prisotni varčni Nemci.
Dolomiti so smučarski raj. V njegov razvoj vlagajo ogromno. Vsako leto je kopica novih sodobnih naprav, lepih in sijočih. Vse delujoče. Četudi se mi zdi, da je letos nekaj manj ljudi, se ti tu ne more zgoditi, da bi lastnik, zato ker se mu ne splača, ustavil naprave ali ne bi uredil proge.
No, za kaj takega morate iti na Krvavec. Današnji podatek. Snega imajo 70 centimetrov, od vseh 13 naprav jih obratuje šest. Od 26 prog je odprtih le deset. Za polno ceno karte. Ni čudno, da vedno več Slovencev roma na smučanje k sosedom. Nihče ne mara, da ga ima nekdo za bedaka.
Še več zanimivih vsebin si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
