Na naših policah se je nabralo marsikaj, zato smo se odločili, da večje in manjše umetnine čim prej podarimo naprej, naj še drugi z njih brišejo prah. Seveda pa moramo najprej vsaj za nekatera darila ugotoviti, kaj sploh so, recimo kitajska maža z mešanim vonjem po kleju in jasminu, pa finska škatlica z nekam velikim jelenovim zobom in nekakšnim kavljem na koncu, ki bi lahko služil za čiščenje zob ali nohtov, morda pa je celo vaba za morske pse. V primeru, da zob sploh ni jelenov, ampak mamutov, smo morda dobili dragocen fosil. Kdo nam ga je sploh podaril? Nihče pri hiši nima pojma.
Zato pa vemo, od kod petelin v naši garaži. Tisti večer smo bili vsi na zabavah, babica je plesala flamenko v klubu seniorjev in na srečelovu zadela makarone in kavo. Tudi jaz sem dobila uporabne stvari, liter jabolčnega kisa s poreklom in lopato za sneg. Cenjeni soprog se je pohvalil z bonom za nekakšno sprostitveno masažo, mu bom že dala sprostitev, bova zamenjala – on meni bon, jaz njemu lopato. Hči je prinesla torto, edino reč, ki smo se je vsi razveselili, sin pa je v gostilni, kjer so imeli prednovoletni žur, zmagal v plesu z banano. Nagrada je bil petelin. Živ. V kletki. Seveda ga je prinesel domov in postavil v garažo. Ob prvem svitu sva s cenjenim soprogom sedela v postelji in strmela drug v drugega. Mar ni zakikirikal petelin, in to zelo glasno? Ni se bilo treba dolgo spraševati, ker je zakikirikal še enkrat in potem še in še. Vsi, ki nismo vedeli za petelina, smo oddirjali bosi v garažo, razen potomca in njegove dame, ki sta nedolžno spala naprej.
Dopoldne je cenjeni soprog nabrusil nož in se odpravil opravit moško dolžnost, torej zaklat petelina. Hči ga je zmerjala, da je morilec, koruzniška snaha je omedlela, sin in bodoči zet sta se skrila na podstrešje, da ne bi kdo zahteval njune asistence, babica, ki se je le priklatila domov, pa se je drla, da je treba petelina tudi oskubiti, ne samo zaklati.
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
