Pravzaprav ne. Večina diabetikov pozna vsaj nekaj takšnih pravil. Knjiga Glukozna revolucija avtorice Jessie Inchauspe je v slovenščini izšla pravi čas, torej pred prazniki, ko se običajno brezmejno prenajedamo, potem pa januarja stradamo in letamo okrog zdravnikov. Če bi upoštevali nasvete, se ne bi zredili, ampak celo shujšali. Pri tem se ni treba odpovedati (skoraj) ničemur.
Zjutraj, preden sem se spravila k pisanju, sem skočila v trgovinico blizu šole in opazovala takle prizor – mularija, stara devet, deset, enajst let, si je na polici s sladkarijami izbirala vse mogoče, od gumijastih bombonov pa do čokoladnih ploščic, deklica si je izbrala energijsko pijačo, ki jo morajo tudi odrasli piti v omejenih količinah. Ura je bila osem in vprašala sem, kako da niso v šoli. Osem in dvajset se začne pouk, je rekla trgovka, vajena jutranjih obiskovalcev. Ki neredko pridejo po šoli še enkrat, zanimajo jih enaki izdelki.
Zelo daleč nazaj sem v neki mlekarni na poti v osnovno šolo počela nekaj podobnega. Mama mi je dala denar, naj si kupim kaj za pod zob, gotovo ni imela v mislih čokoladnih napolitank, ki sem jih redno tlačila v šolsko torbo in potem grizljala med odmori. Za malico smo imeli kruh in marmelado, kruh in pašteto … Že v otroštvu sem si podrla ravnovesje v presnovi, pri štirinajstih sem se šla prvo shujševalno dieto in odtlej sem jih preizkusila na desetine. Uspeh? Oja, vse diete so uspešne, če se jih držiš, vprašanje je le, koliko časa zdržiš in koliko so zdrave. Mi je pa zaradi bogatih izkušenj že na prvi pogled jasno, v kolikšni meri je najnovejša dieta primerna in izvedljiva. Doživela sem že toliko nasprotujočih si teorij o zdravi hrani, postu in gibanju, ki so jih priporočali znanstveniki, celo Svetovna zdravstvena organizacija, da glava boli. Ta, ki vam jo priporočam v tem tekstu, ni iz trte izvita, ker sem diabetičarka začetnica in marsikaj od tega že vem. Zadeva res deluje, v dveh dneh lakota mine in lahko znova nadzorujemo, kaj in kdaj jemo. Če pa mislite, da gre brez priprav, načrtovanja in seveda tudi odrekanja, bo to še ena izgubljena priložnost.
Za začetek – kup zelenjave. Če potujete po svetu, ste najbrž opazili, da Španci in Francozi ter še nekateri drugi narodi začnejo obroke s skledo solate oziroma surove ali dušene zelenjave in da so na mizah namesto skledice s piškoti – oreščki. Je morda to največja skrivnost tako imenovane mediteranske prehrane, ko prebivalstvo uživa kalorično hrano, ki jo izdatno zaliva z alkoholom, pa je večina vendarle suha in brez sodobnih bolezni? Vrag vedi. Jessie Inchauspe namreč priporoča prav to: če boste obrok začeli z zelenjavo, nadaljevali z beljakovinami, končali pa z ogljikovimi hidrati, dolgo ne boste čutili lakote, saj sladkor v krvi ne bo nihal. Če torej razstavimo sendvič in najprej pojemo kumarice, potem sir in salamo, nazadnje pa kruh, smo na konju. Bi to zmogli?
Avtorica je diplomirala iz matematike in magistrirala iz biokemije, v Silicijevi dolini pa je raziskovala DNK. V eni od raziskav si je na roki pod kožo vstavila merilnik glukoze, ki nenehno spremlja raven sladkorja v krvi. Čeprav ni sladkorna bolnica, je zaznala zelo nenavadne dvige sladkorja v krvi – enkrat so bomboni povzročili glukozni višek, drugič ne, enako je bilo s tortiljami, sendvičem, krompirjem … Glukozni viški so ji povzročali možgansko meglo, kot imenuje zmedenost, glukozni padci pa zaspanost. Sčasoma je ugotovila, kako se mora prehranjevati, da ne bo čutila stalne lakote, da se ji bo teža uravnovesila, da bodo akne izginile, duševno počutje pa bo kar najboljše. O tem je poročala prijateljem in tako se je začelo gibanje Boginja glukoze, pod »glucosegoddess« ga najdete na spletu. Ker je zelo težko na dolgo in široko razlagala vse mogoče raziskave, ki jih je prebrala in upoštevala, je napisala knjigo. Seveda se tudi mi ne bomo spuščali v dolge obrazložitve o glukozi, fruktozi in saharozi ter celicah, ker smo o tem pisali že neštetokrat. Le to – glukoza je hrana za telo, še največ je potrošijo možgani, toda le do mere, ki jo organizem porabi. Čez mero pa se začne delati škoda na vseh organih, seveda se tudi redimo. Avtorica je dala posrečeno primerjavo – kot da bi kurjača na parni lokomotivi zasuli s premogom, tako da niti lopate ne bi mogel dvigniti, kaj šele metati kurivo v peč. Goriva je dovolj in preveč, lokomotiva pa je vseeno brez energije.
Glukoza ni vse. Knjiga je polna diagramov, ki kažejo glukozne viške – če pojemo sladico med obroki, je sladkor v krvi visok, če jo pojemo po obroku, je nizek. Takoj na začetku je treba opozoriti, da glukoza ni vse, če bomo namreč jedli slanino in zraven pili alkohol, glukoznega viška ne bo, hrana pa je zelo nezdrava in povzroča druge hude probleme. Tudi vegani in vegetarijanci se lahko prehranjujejo skrajno slabo, čeprav je njihova hrana načelno zdrava.
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
