Tudi sama sem bila v osnovni šoli v manjši tolpi. Imenovala se je Jeklena pest (ime smo si sposodili v nekem stripu), v njej so bili štirje fantje in jaz, nastala pa je na začetku osmega razreda iz povsem praktičnih razlogov. Vsi smo se hoteli vpisati na spodobne srednje šole, kjer so imeli sprejemne izpite, mi pa na podeželski šoli, kjer nekateri učitelji niso bili ravno prvorazredni, naj mi bo odpuščena ta pripomba. Vsak od nas je bil dober v enem od izpitnih predmetov, pomagali smo drug drugemu, pa tudi drugim sošolcem, ki so se želeli priključiti. Smo se pa tudi upirali učiteljem, ki se, recimo, niso dogovorili med seboj in so hoteli pisati test pri svojih predmetih na isti dan. No, tudi stepli smo se kdaj z bando iz paralelke, ki pa v svoji agendi ni imela medsebojnega poučevanja. Škoda, da smo se potem raztepli na vse konce in kraje, prav lepa zasnova za kakšno politično oblastniško mreženje bi bili.
Potem sem dala skoz pubertetniškega brata, ki je prišel tu in tam domov s krvavim nosom, pa sina, ki tudi ni hotel biti šleva, ko so mulci merili moči, ter naposled vnuka, ki je že zato, ker je bil v osnovni šoli za glavo večji od drugih, predstavljal manjšim petelinčkom, ki jim pri učenju ni šlo prav dobro, nepopisen izziv. In so se že kar nevarno mikastili. Na srečo so starši in razumen razrednik dosegli premirje, in to je potem trajalo do konca devetega razreda.
Če pogledaš nedavni posnetek štirih fantov, ki se znašajo nad petim, dobiš vtis, da je morda celo zaigran, ampak starši pretepenega fanta, ki so dali vse skupaj v javnost, pričajo, da ne. Sin si doma ni upal povedati za tepež, ker so mu nasilneži, njihova tolpa se imenuje Gang 1107, zagrozili, naj bo tiho, sicer ga čaka še kaj hujšega. Če starši posnetka ne bi opazili na spletu, sploh ne bi vedeli, kaj se je zgodilo. So zato slabi starši, ki jim otrok ne zaupa? Seveda ne, med najstniki se namreč spletejo vezi iz prijateljstev, ljubosumja, zamer in vrag vedi česa še, vse to razčiščujejo z vrstniki in ne z odraslimi. Dokler se da. Saj vemo, da tudi za spolne zlorabe težko povedo, kadar se dogajajo, preveč negotovi so, obremenjeni z občutki krivde in strahom pred posledicami v okolju, če bodo spregovorili.
Kako najstniškemu nasilju uspešno stopiti na rep? Šola, na katero hodita žrtev in eden od napadalcev, je reagirala takoj in korektno, starši pa se pritožujejo nad nedejavnostjo policije. Že zdavnaj bi morali imeti posebno skupino, specializirano za nasilje med otroki, s tem se ne morejo ukvarjati dežurni policisti in po tem, ko vse popišejo, iti na dopust. Otroški nasilneži so na nekaterih šolah res velik problem, nič ne narediš, če jih izženeš na drugo šolo, kot se zdaj dogaja, to je približno tako, kot da bi duhovnika pedofila poslal v drugo faro – kar se tudi dogaja. Če strokovno okolje ne zna reagirati, lahko vzamejo bližnji zadeve v svoje roke. Pred leti so bili mediji polni zgodbe o ubogem fantiču, ki ga je pretepla »mlajša polnoletnica.« Izkazalo se je, da je fant že dolgo maltretiral njenega brata, tudi tako, da mu je tiščal glavo v stranišče, nihče na šoli ni reagiral, čeprav so vedeli, pa ga je sestra kar sama premlatila.
V poročilih o pretepenem fantu se namiguje tudi na mednacionalno nestrpnost. Drek. Naj omenim svojo (slovensko) kolegico, ki se je preselila z otrokoma na (slovensko) podeželje in so ju tamkajšnji (slovenski) šolarji pošteno maltretirali. Pritožbe na šoli niso zalegle. Potem ju je prešolala na sosednjo šolo, tam sta otroka zacvetela, vse je bilo v najlepšem redu, le da je zaradi tega vsak dan prevozila 40 kilometrov več. In prav nič se ni pritoževala.
Revija Janašt. 43, 25.10.2022
