Ja, saj vem, da pomlad že je, meteorološka od prvega marca, koledarska pa od 21. A si želim čisto prave pomladi, ko se bomo spontano sprehajali po naravi in pri tem ne bomo komentirali volitev, korupcije, pandemije, ki se še ni končala, pa že znova grozi, draginje, vojne v Ukrajini …
Pa ne kaže zelo dobro, čeprav Golob obljublja novo vlado v prvi polovici junija. Kaj lahko dotlej »postorijo« tile, ki so zdaj na oblasti, čeprav jim je na nedeljskih volitvah spolzela iz rok? Očitno nimamo zakonodaje, ki bi dejavnost stare garde ustavila v hipu, ko so volilni rezultati znani, in dovolila le najnujnejše. Kaj pa to je, bi moralo biti zelo jasno zapisano. Očitno ni. Vlada kadruje in financira, objavlja hitre razpise z nenavadnimi pogoji, pravniki pa tarnajo, da bi morala biti sama bolj etična, moralna in podobne neslanosti. Sama? Občutek imamo, da sme vse, razen napovedati vojno – ali kaj?
Državljani razumemo, da ni mogoče nič na hitro spremeniti, ampak smo vseeno neučakani. Smo mislili, da bo poniglavost nekaterih ravnanj popustila, če hočejo prejšnji res tako spravljivo sodelovati z bodočimi, kot trdijo, saj veste, povezovanje v dobro vseh in to? Potem si ogledam proslavo ob dnevu upora, znova je na Mali gori, čeprav so že lani vsi razen desničarjev popenili, in spet so junaki prireditve tigrovci, čeprav so že ničkolikokrat povedali, da njihovega patriotizma ne bo nihče zlorabljal, kar so znova doživeli na letošnji proslavi. Očitno je bila prireditev prekratka, zato so jo televizijci na nacionalki podaljšali s posnetki ob 75-letnici Partizanskega pevskega zbora. Vendar pa niso peli partizanskih pesmi, ampak ruske narodne, da je bil volk sit in koza cela. Čeprav zadnje čase Rusov menda ne maramo preveč, celo njihov kulturni center smo izgnali. In ker je bilo do naslednje oddaje še nekaj časa, se je pojavila operna pevka in je zapela strastno habanero iz Carmen. Čemu le? Morda zato, ker je avtor opere Francoz Georges Bizet, na volitvah v Franciji pa je zmagal Macron? Bi lahko bila še kakšna povezava? Koliko časa lahko traja, da v javnem mediju naženejo nesposobne urednike in voditelje?
Mimogrede, v svetovnih medijih smo doživeli prejšnji teden trenutke slave: s Slovenijo in Janšo so se ukvarjali precej bolj kot z Macronom in Francijo, volitve smo namreč imeli na isti dan. Nekateri naslovi so bili dokaj bombastični, v stilu, da je Slovenija napodila malega Orbana in da je precej bolj kot Francija pokazala srednji prst fašizaciji Evrope.
Morda bo koga zmotil naslov intervjuja z Markom Mandićem Stari bumbarji ne smejo voditi sveta. Ne, nismo staristi, v mislih imamo predvsem bumbarje, ki so še posebno nevarni, ko so že dolgo na sceni, ko ni skoraj nič več pred njimi in iz njih bruhata samo še bes in sovraštvo. In strahotno ljubosumje, ker bodo že zaradi matere narave morali prepustiti oblast drugim. In bi radi naredili še kaj velikega, da jih svet ne bo pozabil.
Naj bo že končno pomlad. Tudi piscem uvodnikov bo kmalu odleglo, se mi zdi.
Revija Jana št. 18, 3.5.2022
