Berem jutranji časopis in kava se mi zatakne v grlu – dolg članek o šestdesetletnem nasilnežu, ki se zagovarja na sodišču, preberem dvakrat in še zmeraj vsega ne razumem. Najprej maltretira ženo in otroke, ne le psihično, ampak jih tudi pretepa in buta z glavo ob tla, potem si omisli ljubico, ima otroka z njo, ampak žena potem rodi še enega otroka, navsezadnje se odloči za ljubico, otroke obdrži pri sebi, žena se odseli, a hodi vsak dan gospodinjit k bivšemu, da se lahko druži s svojimi otroki. In seveda nasilnež maltretira tudi otroke iz drugega zakona, pri nasilju in zanemarjanju vseh otrok, enih in drugih, pa mu pomaga nova žena. On je gimnazijski profesor in psiholog, prva žena učiteljica, druga tudi nekakšna intelektualka, saj je bila njegova dijakinja. In članica duhovne skupine, ki jo je ustanovil in je prihajala na seanse k njemu domov … Nazadnje je pričal 30-letni sin, ki ga je oče pri 16 nagnal od doma.
Seveda se poraja na stotine vprašanj, zakaj ni kdo posredoval, in vsaj toliko pojasnil, da je bilo to verjetno nemogoče. In še kakšen splet nesrečnih okoliščin bi dodali. Pred davnimi leti sem spremljala proces proti polnoletnemu najstniku, obtožen je bil drobnih kraj in nasilništva, sodnik in tožilka sta bila vidno pretresena, ko sta poslušala fantovo zgodovino. Jaz sem vedela še nekoliko več, ker je bil bratov sošolec. Oče si je ustvaril novo družino in se ni zmenil zanj, mama je poniknila nekje v tujini. Ampak tam do tretjega, četrtega razreda je bilo vse v redu, ker je zanj skrbel dedek. Ko pa je ta umrl, je izgubil edino bitje na svetu, ki ga je imelo rado. Starši se še zmeraj niso zmenili zanj, podajali so si ga daljni sorodniki, ki jih je zanimala predvsem rejnina. V šestem ali sedmem razredu je učiteljica pregledala vse torbe, ker je razredni blagajničarki nekdo ukradel denar, in v njegovi našla škatlo napolitank ter steklenico ruma … Samo to.
Ampak – ali so bile njegove okoliščine, rasel je med revnimi in neukimi ljudmi, veliko slabše od življenja otrok v družini, kjer ni bilo pomanjkanja niti dobrin niti izobrazbe, oče je celo strokovno usposobljen psiholog?
Seveda bi (kot sem to počela že ničkolikokrat) zdaj lahko naštela vse mogoče družbene dejavnike, ki bi takšno nasilje morali preprečiti, med drugim akutno pomanjkanje varuha otrokovih pravic z veliko močjo in pooblastili. Ki se ne bi izgovarjal, da ga omejujejo zakonodaja, tajnost postopka, prepoved vtikanja v odprte sodne procese, ki včasih trajajo leta in leta, otroci pa odraščajo v grozljivih razmerah. Pa mi misli preskočijo na Primčevo gibanje Glas za otroke, člani so prav tisti dan protestirali pred ustavnim sodiščem, da ja ne bi dovolilo posvajanja otrok homoseksualnim parom. Otroci vendar morajo imeti očeta in mamo! Saj je vseeno, kakšni so starši, samo da so, kajne? V Sloveniji ni niti 20 homoseksualnih družin in še pri teh je eden od staršev biološki. Otrok za posvajanje itak nimamo, a če se že kakšen najde, socialne službe preiščejo najboljšega »ponudnika« za posvojitev, in to so praviloma dobro preskrbljeni zakonci nasprotnega spola. Skratka, problema sploh ni, razen v glavah nekaterih nestrpnežev.
Ste videli prizore otrok iz ukrajinske sirotišnice, ki so s svojimi vzgojitelji zbežali na Poljsko? Si mislite, kako bi bili srečni, če bi se jih kdo usmilil in jih vzel za svoje, imeli bi svojo sobo, svoj računalnik, svoje igrače, kup sorodnikov in pozornosti, namenjene samo njim? Prepričana sem, da jih ne bi zanimalo, ali so njihovi posvojitelji zeleni, rumeni ali črni, pravoslavni ali muslimani oziroma »celo« dve mami in dva očeta. Samo da bi jih imel kdo rad, in precej dobro vemo, kaj vse obsega ta beseda.
Revija Jana št. 11, 15.3.2022
