Zelo rada bi napisala, da ker pač oddajam uvodnik v petek popoldne, ne morem vedeti, ali so morda do torka, ko izidemo, nekateri ministri nepreklicno odstopili ali pa so poslanci sklicali najnujnejšo sejo in izrekli vladi oziroma njenemu predsedniku nezaupnico. Ker vem, da se to ne bo zgodilo in vlada torej ni padla. Ta ladja je že tako globoko potopljena, da niti podgane nimajo več kam uiti.
Ko se je predsednik vlade srečal pod Triglavom z aktivistko, ki ga je nadrla, se ni znal nasmehniti, povabiti mlade dame k sebi na klop in ji ponuditi normalnega pogovora, brez pošiljanja na psihiatrijo. Ko se je v državi pojavila komisija evropskega parlamenta, ki preučuje stanje človekovih pravic, pravne države in odnosa do medijev, je Janša ni hotel sprejeti, namesto tega je na družbenih omrežjih bruhal žaljivke in se sprl z najvišjimi predstavniki EU. Zaradi neokusnega tvita je nizozemski premier Rutte protestiral pri slovenski veleposlanici.
Omenjena komisija je ostala tudi pred vrati kulturnega ministrstva, kar ni nič čudnega, saj minister že dolgo ne zmore povedati dveh stavkov, ki bi imela rep in glavo, kako bi se torej izvil pri vprašanjih o STA, o kateri v zakonu vse jasno piše, Janša pa denarja ne da in tudi sodišča ne uboga. Dokler tam ne bodo njegovi. Tega sicer ni rekel, se pa ve. Sta se pa s komisijo sestali obe novinarski organizaciji (leva in desna, kakopak), še posebej me je presunila izjava zgodovinarja in televizijskega novinarja Jožeta Možine, »problem je, ker je v Sloveniji devetdeset procentov novinarjev levičarjev«. Kaj iz tega sledi? Da seveda nimamo medijske demokracije, ki bi bila po njegovem očitno mogoča edino tako, da bi bilo pol enih in pol drugih. Pol naših in pol vaših. Jasno je, da Možina sodi med tistih ubogih deset odstotkov zapostavljenih in odrinjenih desničarskih novinarskih par, ki jim Janšev režim še zmeraj ni uspel priskrbeti spodobnih funkcij. Čeprav se nečloveško trudi.
A je le treba povedati, da se novinarji ne delimo na leve in desne, ampak predvsem na dobre in slabe, na objektivne in pristranske, na razgledane in zaplankane. Naj nekoliko pojasnim – dober novinar bo zadevo raziskal, poiskal bo kredibilne sogovornike in si na osnovi pridobljenih informacij ustvaril mnenje. Slab novinar si bo ustvaril mnenje, potem bo poiskal sogovornike in informacije, ki bodo mnenju pritrdili, vse drugo pa bo ignoriral. Razumete? Seveda imamo novinarji politično prepričanje, ki pa ne sme prekriti poklicne etike. Mimogrede, največ argumentiranih kritik dobijo levičarski politiki od novinarjev, ki niso desničarji.
Kdaj bodo Janša in njegovi podrepniki odšli? Jim bomo res dopustili, da nas bodo po vsem svetu sramotili do volitev in nam zapravili še preostalo kredibilnost, pa tudi premoženje? Ekonomisti pravijo, da bo finančni minister v naslednji vladi zelo osovražena oseba, ker nas bo moral rezati v živo meso. Tujci se posmehujejo, da kaj bi sploh radi, saj ste jih vendar izvolili; težko je razložiti, da jih nismo in da so prišli na oblast s prevaro strank in poslancev, ki so pred volitvami prisegali, da se z Janšo ne bodo pajdašili. Le kaj je odgovorila naša veleposlanica razkačenemu predsedniku vlade Rutteju? Da Janša in njegovi ne govorijo in ne delujejo v njenem imenu? Seveda se je diplomatsko izvila. Ampak mnogi pa to smemo in moramo reči: Ne v mojem imenu!
Zarja Jana, št. 42, 19.10. 2021
