Nikoli v dosedanji zgodovini Slovenije še ni bilo tako težko biti novinar. Nekoč ponosni, tudi ustrezno cenjeni in plačani poklic z veliko družbeno veljavo je danes zmaličena karikatura samega sebe. Avtokratska politika, ki temelji na laži in strahu, brezobzirno in sistematično gazi vsak medij, ki si ji drzne nastaviti ogledalo. Ali pa ki zgolj ne želi sodelovati v njeni norosti. Protestniki, ki se razglašajo za borce proti tej isti avtokratski in primitivni politiki, v naslednji sapi na ulicah pljuvajo nič krive in nič dolžne poročevalce. Svet pa se čudi in gleda, kako lahko neka še nedavno dokaj spodobna in solidno delujoča družba tako hitro pade tako nizko.
Medtem ko sociopati sejejo razdor in plačanci držijo parlament v šahu, medtem ko poslušni bebci prihajajo na najbolj odgovorne položaje, medtem ko lopovi kradejo in jim policaji držijo vreče, smo za dežurne krivce razglašeni novinarji in novinarke. Slovenski narod se je doslej že tako zelo nažrl slabih vesti, da nemara ni daleč trenutek, ko bo začel streljati na njihove prinašalce. Eni nam mečejo v obraz, da smo plačanci farmacevtskih korporacij, drugi nas imajo za agente rdečih stricev iz ozadja, tretji za vesoljske reptile v človeški podobi, četrti bi nas imeli le še za zabavo in opravljanje. Žal je resnica precej manj romantična – dobršen del slovenskih novinark in novinarjev smo le ljudje iz mesa in krvi, kar marsikdo dokazuje s svojim opešanim telesnim in duševnim zdravjem, zafrčkanim med delom za prekarne fičnike, s katerimi se še komaj uvrsti nekam na dno srednjega sloja; nekako nas je minila volja do heca in tračarjenja. Kar pa se tiče tolikanj očitanega rdečkarstva – danes v našem novinarstvu že prevladujejo generacije, ki Udbo in rajnko Jugo poznajo le iz pripovedi svojih staršev. So pa nemara časi taki, da je že vsako zavzemanje za pravično porazdeliltev družbenega premoženja, za socialno državo, za strpnost in dialog, za demokracijo kot tako avtomatsko s kričečimi rdečimi črkami oklicano za čarovništvo in herezijo.
Zdaj, ko je država v razsulu, se nas torej kliče na odgovornost, ker nismo, kar bi menda morali biti. Zdaj – po celi večnosti ignoriranja naših klicev na pomoč, protestov proti cenzuri, opozoril o izčrpavanju ter pozivov k spremembam. Zdaj, po letih samoumevnosti, od demence paranoična slovenska družba uperja svoj tresoči se prst v nas. Malokdo pa se vpraša, kaj smo kot skupnost in kot posamezniki storili, da danes ne bi imeli slabe vesti ob vseh slabih vesteh. Kdo je protestiral, ko so uredništva prevzemali cenzorji? Kdo je protestiral, ko so tajkuni izčrpavali časopise? Kdo protestira, ko nas mafijski odvetniki dušijo z demantiji in tožbami? Kdo protestira ob razraščanju tovarne laži, financirane z oglasi javnih podjetij? Kdo bo protestiral, ko bo RTV pokleknila pred aparatčiki, ko bo umrla STA; kdo bo protestiral, če bodo prišli nad preostale, tudi nad revijo, ki jo držite v rokah? In končno, kdo je v dobi zastonjkarskega kiča in hipne pozornosti sploh še pripravljen plačati pošten denar in nameniti svoj čas za kakovostno, argumentirano, poglobljeno, drzno, težko prebavljivo, vendar pristno novinarstvo? Malokdo se vpraša po resnici, marsikdo terja – dobro vest.
Zarja Jana, št. 42, 19.10. 2021
