Razum pravi, da je sodstvo treba spoštovati. Kam pa pridemo, če bi ga cenili samo takrat, ko je na naši strani, in popljuvali, kadar ni? Čeprav so seveda tudi takšni. Eden od naših političnih veljakov, ki je vpeljal termin »krivosodje«, se prav te dni znova tožari, to pot bi rad skoraj milijon odškodnine. Ko gledaš in prebiraš poročila iz sodnih dvoran, včasih res ne veš, ali sodstvo sploh spoštuje zdravo pamet in posledično svoje ljudstvo, od katerega zahteva, da spoštuje zakon in red. Le kdo je napisal zakone, ki se jih moramo držati? Sumim, da pravniki sami, saj zakonikov pač praviloma ne pišejo kuharji, psihologi in medicinske sestre. Običajno ljudstvo jih prek svojih predstavnikov v parlamentu samo potrdi. Zakaj potem poslušamo toliko opravičil, češ, zakon je pač tak, ko gre za zares nore sodbe – če so jih pisali strokovnjaki? So vmes zanalašč namestili komaj opazne dvoumnosti, ki jih lahko razlagaš tako ali drugače? Ker nikoli ne veš, kdaj pridejo oblastnikom prav.

Razveljavitev obsodbe vojnega zločinca Leona Rupnika, češ da je šlo za postopkovne napake, mnoge utrjuje v prepričanju, da ima pravica večkrat zavezane oči. Za njegovo krivdo je bilo toliko neposrednih dokazov, da vseh za (smrtno) obsodbo niti upoštevati ne bi bilo treba. V čem je torej štos?