Med zdravljenjem viroze sem se brezvoljno sprehajala po televizijskih kanalih in na Al Džaziri naletela na starega jugomedijskega znanca Gorana Miliča. V desetih oddajah pod imenom Alkimija Balkana v Sloveniji je zelo naklonjeno predstavljal našo državico, ki da se je utirila v varno orbito nekje med socializmom in kapitalizmom. Saj ne moreš verjeti, da lahko kdo gleda na nas (zlovoljne, zaplankane, koruptivne, nesamozavestne, nezaupljive, nastopaške, bahaške, hkrati pa prepričane, da živimo skoraj vsi pod pragom revščine, tako vsaj mislimo o sebi) s tako občudujočimi očmi! In ko gledaš vse tiste prizore, tudi o srbskem županu prestolnice in afriškem županu Pirana, postavljene v brezhibno čisto in urejeno okolje, te postane nekoliko sram, ker o svoji državi včasih ne misliš najbolje. Popolnoma naravno je, da na Prešernovem trgu ni mogoče najti niti enega papirčka na tleh, bi bila pa drama, če bi bil. Takšni pa smo. Vse dobro je logično, vse manj dobro je šok in drama.
Potem sem brala zapis Vesne V. Godina, ki je na gostilniškem vrtu srečala par ameriških upokojencev, v Slovenijo sta se preselila, ker sta bila že večkrat tu, ker se jima zdi ta ljubka, mala, mirna država idealna, izbrala sta si Maribor in morda se bodo sem preselili tudi njuni otroci. Zelo nazorno sta razložila, zakaj naj nikar ne privatiziramo šolstva in zdravstva, ker bo sicer tako, kot je pri njih – šolajo se bogati, starejši pa delajo do konca, da lahko plačujejo visoka zdravstvena zavarovanja, ki jih s pokojninami ne morejo pokriti. Ker se v Slovenijo za stalno naseljuje čedalje več Rusov in Kitajcev, pa tudi Angleži nas imajo dokaj radi, si lahko postavimo vprašanje – morda pa v gospodarstvih z najbogatejšimi posamezniki na svetu le ni tako luštno živeti? Še posebno ko skoraj vsak dan poslušamo, kako je ta ali oni norec postrelil vse, kar je dosegel, ko to pišem, so v Kaliforniji v šoku zaradi afganistanskega veterana, ki je v baru ustrelil 13 študentov in jih veliko ranil. Nedavno so potegnili kratko verniki v neki ameriški sinagogi. Pa naj se Trump še tako trudi, da bi strelske pohode pripisal teroristom, se na daleč vidi, da so morilci kar domačini, ki jim zdajšnja ameriška oblast ne bo pobrala orožja, ampak svetuje prebivalstvu, naj se kar vsi oborožijo, da se bodo lahko branili. Si predstavljate bar, v katerem ima vsak svojo pištolo v žepu, natakarji pa kar brzostrelko?
Kako, za vraga, sploh izbiramo svoje politike? Naj bodo čedni, mladi, samozavestni in po možnosti možati? Ni še dolgo, ko smo se prerekali okrog parlamentarnih volitev, zdaj so pred vrati županske. Ko vidiš, kdo vse kandidira, bi se človek posmehnil, pa se seveda ne, kar nas je strah, da bo to ljudstvo, če bo na dan volitev dež, ležalo doma, če bo sonce, bo šlo pa na izlet. In bo prepustilo odločitev drugim, ki se jim ljubi. Žensk ne kandidira prav veliko, vseh sort možakarjev, ki so všeč samim sebi, pa kar. Odkar imamo za predsednika vlade nekdanjega župana, se marsikomu zdi, da je županski stolček primerna odskočna deska. Ljubljanskemu županu sicer ni uspelo, ampak kamniškemu pa je, a ne? Morda pa bi bilo vendarle vredno malce premisliti in iti na volitve? Da ne bo na koncu zmagal nekdo, ki se hladi v priporu, ker je organiziral svojo privatno vojsko. Ali pa kdo, ki kot kakšen pubertetnik pošilja politična sporočila kar po Twiterju in Facebooku, klobasa pred kamero bedarije, ker si ni vzel toliko časa, da bi premislil, kaj je pametno povedati, ali pa javno grozi in se potem opravičuje? Na srečo občudovalci naše »dežele« teh podrobnosti ne vidijo, mi jih pa pošteno občutimo. Zato bi morda le veljalo slediti izobraženim Američankam, ki so množično šle na volitve in republikancem izpulile predstavniški dom, Trumpu pa pristrigle krila.
