To noč je stvar takšna: na vidiku ni ne prazne in ne polne lune, vremenska fronta je še daleč na severu, komar, ki je sinoči brzzzzel naokrog, je … kako naj povem … odstranjen, brisače so lepo poravnane po radiatorjih, hehe, vse perilo je zlikano, eh, tisto še malo vlažno tu in tam je posušil likalnik, v Mali vasi že dolgo ni več nobene lučke v oknu. Razen v najini hiši!
Janek se je spet odpravil na nočno izmeno. Razmišljam in razmišljam, kaj neki ga je to noč zmotilo, prisluškujem, kaj počne po hiši, vsak trenutek sem bolj budna in potem pač vstanem. No, tudi ko vstanem, nisem nič pametnejša, veste. Če pa že moram najti vzrok za Janekovo dežurstvo (vidite, tudi mene je včasih strah neznanega), ga pač najdem. In sem pomislila, da nocoj čaka, da se prestavi ura na zimski čas. Ja, saj vem, bedasta misel, resnica pa je gotovo nekje drugje, tam, v Janekovem svetu in meni nedosegljiva. Morda je res tako, morda pa je vse bolj preprosto in jaz zapletam. In potem si samo želim, da za Janekovo nespečnost niso krive stiske in kakšna misel na prihodnost, kot so za mojo.
Kakorkoli, ta trenutek sva oba kot sovi: Janek omahuje, ali bo še počakal dve uri do zimskega časa, hehe, jaz sem pa prisotna in prisebna. No, to drugo je malo pod vprašajem …
Razmišljam o tem, kako veliko Janek govori, še posebej takole ponoči in sam s seboj. Ves teden ne spravi skupaj toliko besed! Četudi natanko prisluškujem, o čem se pomenkuje sam s seboj, in poskušam njegove besede postaviti v kontekst s tem, kar počne in s kakšnimi čustvi jih izgovarja, mi nič ne uspe. Janek namreč mnogo več pove z mimiko obraza in govorico telesa. Ljudje pa se tega ne učimo sistematično in mnogi nima(m)jo dobre intuicije za odčitavanje tega. Saj imamo za to besede, ali ne? Janek pa jih nima, in ker je torej jezik pomemben element socialnega življenja, je ta del takšen … kakršen pač je.
Naj navedem samo nekaj tipičnih primerov najine besedne komunikacije.
Večerni pogovor, med drugim, gre skoraj vedno takole. Vprašam: »Ste šli danes v službi na sprehod?« Janek pravi: »Ne vem.« »Te je danes poklical Stanči?« »Ne veeem,« zategne Janek. Jaz pa vem in se smejem. Janek pa: »Ti se kar smej, kar smej se,« reče tako, malo strogo, in oči se mu iskrijo. Ker pač obožuje smeh.
»Prosim, Janči, pripravi bele cunje v stroj za pranje,« pravim. Zelo dobro zna namreč ločiti pisano perilo od belega. Janek poskoči, lepo zloži perilo na rob v boben stroja, potem me pogleda in reče: »Na, izvoli!« Me gleda in čaka. Vidite, tako prijazna spremljava, pa še delo je opravil namesto mene, hehe. Potem poskočim in pralni stroj že pere.
Včasih sedi na kavču, se poguga in zavzdihne, začne hlipati. Zdi se mi, da je tisti trenutek nekje drugje in da je z njim kakšen ne prav lep spomin. Stopim k njemu in ga vprašam: »Je kaj hudega, Janek?« Pogleda me in se skozi solze poskuša nasmejati in pravi: »Ne, nič hudega.« Takoj mu najdem kakšno opravilo, da si preusmeri misli. In se trudim najti kakšno konkretnejše vprašanje, pa mi ne gre. Ker ne vem, kaj sploh njemu pomeni beseda hudo.
Če je v košari s perilom za likanje en sam kos njegovih oblačil, ga to zelo vznemiri. Opazim, da jemlje perilo iz košare in ga zlaga nazaj toliko časa, dokler ne rečem: »Pripravi za likat.« Janek vzklikne: »Takoj, mama, takoj bomo!« No, tudi jaz sem takoj v akciji, ker Janek čaka …
Janeku naročim, naj vzame moj telefon in pokliče Stančija. Z veseljem! Večkrat sem mu pokazala, kako najde imena med stiki. Vendar se je navadil iskati imena med klici. Ko najde, mi pomoli telefon, da preverim, ali je pravo ime. Potrpežljivo čaka, četudi zvoni do konca, pa še enkrat, če je treba. Pozdravi brata: »Zdravo, kje si?« Ne čaka veliko časa na njegovo razlago. »Kje je Nastja?« ga vedno zanima, se nasmeje in mi potisne telefon. Potem še enkrat vpraša mene: »Kje je Stanči?« Zdi se, kot da ga v resnici ne zanima toliko, kje je kdo, ampak je to nekakšna navada, besedna igra, občutek varnosti … ker mora biti vedno vse enako.
Še nekaj takšnih primerov bi se našlo, pa ne veliko več. In tako kot tile najini pogovori bi vam tudi drugi bili že kar znani. Ja, ni se veliko spremenilo v teh letih, odkar smo tule skupaj. Morda tudi zaradi tega jaz govorim manj? In več pišem? Ojoj, bom razmislila o tem. Čisto zagotovo pa namenjam več pozornosti izrazom na obrazu in telesu, pa ne samo pri Janeku, tudi pri drugih ljudeh.
Včasih srečava kakšnega dobrega človeka in je neznansko prijazen z Janekom. Rad bi vzpostavil stik preko pogovora, tako kot z vsemi drugimi ljudmi. Pa nekako pogovor ne steče … Težko mi je zaradi prijaznega človeka, ki se trudi z nama. Ampak ne gre drugače. Vem, da razumete, in hvala vam!
Verjamem tudi, da prijazni ljudje gledajo Janekov obraz in ga vidijo in da v njegovi bližini čutijo, da jih je zelo vesel, čeprav tega ne zmore izreči.
Besede so pomembne, vem, vendar niso vse …
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
