»O izgorelosti se zelo pogosto piše kot o 'bolezni sodobnega časa', ki naj bi se sprva nekaj desetletij kazala s preobremenitvijo z delom, 'deloholizmom'. No, ob takšni opredelitvi vidim poleg sebe veliko ljudi, ki nam grozi izgorevanje,« pravi dr. Cerarjeva, ki si sicer ta pojem predstavlja drugače. »Kot znak naveličanosti, otopelosti, tudi kot bolezen, ki je odraz nezadovoljstva z delom ali življenjskimi razmerami, žalovanja za neuresničenimi življenjskimi cilji, včasih tudi bega pred zahtevami okolja, in zapiranje v svoj svet, kjer bi bilo udobneje. Do takih sklepov prihajam z razvrščanjem številnih, ki podlegajo izgorevanju. Tistih največjih garačev med njimi skoraj ni – tem daje življenjski zagon in smisel že opravljeno delo. Takšnih znakov 'izgorevanja' tudi pri sebi nisem opazila. Občutke, da me delo preveč priganja, mojo tečnobo ob zadolžitvah, ki se mi zdijo same sebi namen, a jih moram izpolniti, tudi utrujenost po kakšnem težkem dežurstvu pa za zdaj pripisujem visokim ciljem, ki jih želim doseči in ki morda niso vedno skladni z mojo EMŠO,« se smeji.
Zato tudi išče in najde poti k sproščanju ter zadovoljstvu. »V številnih poklicih je težko preklopiti s službenega na domač ritem življenja, zdravnikom je še težje 'potegniti črto' – in v tem nisem nobena izjema. Morda si takšnega preklopa niti ne želim, ker me delo, ki ga opravljam, po več kot tridesetih letih še vedno veseli, ni mi v breme. Pomeni mi pomemben del, celo smisel življenja.« Seveda pa brez podpore družine tak način življenja ne bi bil mogoč. Družina ji je namreč vedno služila za zavetje in polnjenje baterij. Z možem Igorjem sta skupaj štiri desetletja – in vedno sta si delila vsa bremena, tako pri vzgoji in skrbi za otroke kot pri domačih opravilih. »Posluh in koristen nasvet sem vedno lahko dobila od vseh v družini, zlasti starša sta se mi s svojimi lastnimi izkušnjami pomagala rešiti iz prenekatere stiske.«
Pravi, da pravega »časa zase« ni nikoli iskala ali pogrešala. Je tip človeka, ki ne mara biti sam. »Že moje poklicno delo temelji na delu skupine, večina razvedrila in hobijev je od vselej potekala v družinskem krogu. Morda je bilo lažje, ker z možem deliva ljubezen do enakih športov, imava podoben glasbeni okus, druži naju tudi veselje do dela na domačem vrtu, ki je zame pomemben ventil po napornih dežurstvih. In zelo rada skupaj kuhava za nedeljska in praznična družinska srečanja. ‘Ožjih’ družinskih članov je vse več – poleg mame, sinov in njunih partnerk ter vnukov Zarje in Matije sta tu še psa Lancelot in Ice, ki tudi zelo skrbita za mojo pravšnjo telesno in čustveno aktivnost.« Za prvo s sprehodi – kadar je doma, je jutranji sprehod po gozdu njena naloga, za drugo pa z brezpogojno pasjo ljubeznijo in pripadnostjo. »Takrat razumem, zakaj pravijo, da znajo biti kužki odlični terapevti. Česar v zadnjih letih res nočem zamuditi, pa je tudi telovadba v skupini, ki jo dvakrat tedensko vodita 'tršici' – fizioterapevtki Darija in Lidija ter je namenjena ne le kurjenju kalorij, ampak tudi zmanjševanju težav, ki mi so ostale po operaciji počene medvretenčne ploščice pred leti. To miganje je zame res že skoraj sveto.«
Kaj torej storiti proti pregorevanju? »Najprej je treba ljubiti svoje delo, naj bo to v poklicu ali doma – in vanj vključiti vse svoje. Pa malo pozabiti nase. In pogledati okoli sebe – koliko jih je, ki živijo v slabših razmerah in vendar se veselijo vsakega drobnega uspeha. Kot je napisal Tone Pavček:Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta preganjaš sence! Ali pa začutiti rek, ki mi ga je vse življenje vtepala v glavo moja mama:Vsak dan je srečen, če ga srečnega narediš!« sklene dr. Cerarjeva.