Britanija je s 1. majem dobila novega »državnega pesnika«. Prejšnjega nosilca naziva poet laureate (ovenčani pesnik), Andrewa Mortona, je nasledila 53-letna Carol Ann Duffy. Za naslednje desetletje je prvič v 341-letni zgodovini tega instituta ovenčana ženska, prvič nekdo iz Škotske in prva odkrito biseksualna oseba.
Poet laureate je v Britaniji naslov za priznanega pesnika, ki ga monarh imenuje na priporočilo vlade, z nalogo, da zlaga pesmi ob pomembnih državnih dogodkih. To so lahko kronanje ali vojaške zmage, pa tudi poroke ali rojstva v kraljevi družini. Pesnik dobi plačilo, ki vključuje znatno količino šerija.
Mimogrede: šeri oziroma sherry je posebna dolgoobstojna vrsta vina, imenuje pa se po španski pokrajini Jerez, od koder izvira. Danes ima v Britaniji prizvok pijače za stare gospe (sicer pa doživlja renesanso, ker je slasten in zaradi staromodnosti poceni). Leta 1619, ko je angleški kralj Jakob I. prvič nagradil svojega pesnika Bena Johnsona s sodom šerija, pa je bila to cenjena in dragocena pijača.
Skozi stoletja so se z naslovom poet laureate ponašali najbolj znani angleški in kasneje britanski pesniki. V 19. stoletju sta bila med njimi William Wordsworth in Alfred Tennyson, v bližnji preteklosti pa John Betjeman, tisti, ki je zapisal: »Pridite prijazne bombe in razdejajte Slough,« pusto mesto blizu Londona, pa Ted Hughes, potem ko je uporni Philip Larkin odklonil imenovanje, sledila sta Andrew Morton, eden redkih, ki ni v tej vlogi umrl, in zdaj Carol Ann Duffy, že dvakrat odlikovana za zasluge poeziji.
Duffy se je rodila v Glasgowu, v skromni levičarski katoliški družini. V meteorni pesniški karieri je bila že pred desetimi leti nominirana za mesto ovenčanega pesnika, vendar ga ni dobila, šušljalo se je, da zaradi nasprotovanja licemerskega premierja Tonyja Blaira, ki ni hotel povzdigniti lezbijke.
Carol Ann Duffy, ki nasprotuje nazivu »poetess« (ženska oblika besede »poet«, pesnik) kot poniževalnem in si pravi ženski pesnik, je že dlje ena najpopularnejših avtorjev poezije v Britaniji. Na seznamih obveznega šolskega čtiva je več njenih zbirk poezije, ki slovi kot preprosta, razumljiva in precizna, vendar se dotika tudi temnih doživetij ter sodobnih, tudi spornih tem, pogosto iz ženske perspektive.
Njeno poezijo odlikuje humor. Ko je politično korektna komisija izgnala njeno zbirko iz šolskih knjižnic, češ da oglašuje zločin, in zahtevala, da knjižnice izvode uničijo, se je avtorica maščevala s pesmijo o nasilju v Shakespearovih dramah.
V svoji najbolj znani zbirki The Worlds Wife (1999) (Žena sveta) opisuje pomembnejše svetovne dogodke skozi oči pozabljenih ženskih prič – kraljice Herod ali papežinje Ivane, navaja eden nedavnih BBC-jevih intervjujev z njo, skozi usta žene Charlesa Darwina pa šaljivo govori o teoriji evolucije.
Duffy je ob imenovanju povedala, da ga sprejme v priznanje odličnih ženskih pesnikov, ki zdaj ustvarjajo, pa tudi za boljše razumevanje poezije. Pravi, da je poezija povsod in v vsem okrog nas, je način gledanja, s katerim nekaj vsakdanjega spremenimo in povzdignemo.
Za svoje delo »državnega pesnika« bo od kraljice dobivala 5.750 funtov na leto, vendar se je plačilu odrekla v korist Poetry Society, društva pesnikov, da bo podeljevalo nagrade za pesniške zbirke. Na vprašanje o plačilu v šeriju pa je odgovorila, da njen predhodnik teh 700 steklenic še vedno ni dobil, zato »jih je zahtevala vnaprej«.
