Stoične Britance je zajelo ogorčenje. Konzervativni časopis Daily Telegraph ustrežljivo servira dnevne porcije podatkov, s katerimi razgalja, kako so si poslanci, torej izvoljeni predstavniki ljudstva, postregli z davkoplačevalskim denarjem za stvari, ki jih morajo običajni ljudje plačati sami.
Časopis je, kar je sicer sporno, plačal 130 tisoč funtov za ukraden CD s podrobnostmi o izdatkih vsakega poslanca, vključno z naslovom prebivališča, številko bančnega računa in številko kreditne kartice. Telegraph s posebno naslado objavlja podatke o parlamentarcih, ki so skušali preprečiti objavo podatkov, pa smo v preteklih dneh tako prebrali o poslancu, ki je narodu zaračunal čiščenje jarka okrog svojega gradiča, mnogih, ki so jim davkoplačevalci krili posojila in izdatke za drugo stanovanje, nakup pohištva, hrano, hiško za gosi, ter celo o 5 penijih (5 centov), ki jih je škotski poslanec dal za plastično vrečko in zahteval refundacijo.
Razkritje je zahtevalo že več vidnih žrtev, najodmevnejši pa je odstop speakerja, predsednika poslanske zbornice, kar je druga ali tretja najpomembnejša politična funkcija v državi. Michael Martin je po dobrih 300 letih prvi speaker, ki je moral odstopiti, sicer ne tako tragično kot predhodnik leta 1695, ki so ga prikrajšali za glavo in ob tem uzakonili svobodo tiska.
Za premierja Gordona Browna, vladajočo laburistično stranko in poslance vseh strank, ki nameravajo nadaljevati mandat po prihodnjih volitvah, škandal ne bi mogel izbruhniti ob slabšem času. V nasprotju z drugimi sistemi, kjer si poslanske volitve sledijo v rednih intervalih, jih v Britaniji premier lahko skliče ob zanj najugodnejšem trenutku, najkasneje pa v petih letih od prejšnjih, torej do pomladi 2010.
Ugled parlamenta je tako padel, da je oportunistični premier zahteval reformo odločanja o plačilu parlamentarcem. Resnici na ljubo je britanski parlament, prvi v zgodovini, plod tradicije. Skozi stoletja so v njem sedeli premožni izbranci, ki so si iz lastnih sredstev financirali kariero. Danes je za večji del poslancev politika poklic, in to sorazmerno slabo plačan.
Britanski poslanec dobi na leto približno 65 tisoč funtov bruto, kar je na pol poti med srednješolskim profesorjem in srednje uspešno televizijsko novinarko. Urednik časopisa Guardian, na primer, ima 650 tisoč funtov na leto, desetkrat več kot njegov poslanec.
Poslancem plač niso dvignili zaradi negodovanja javnosti in so raje omogočili povračilo izdatkov. Mnogi poslanci, ki jih danes razgaljajo, so samo izkoristili ohlapna pravila, nekateri so pa tudi goljufali. Še čakamo, da končajo pred sodiščem.
Kaznovale pa jih bodo tudi volitve. Na evropskih in lokalnih 4. junija bodo nagrajene ekstremistične stranke, predvsem ultra nacionalistična BNP (British National Party) in UKIP (UK Independence Party, ki nasprotuje Evropski uniji). Na parlamentarnih volitvah pa se bo za protestni glas potegovalo precej neodvisnih in neomadeževanih kandidatov. Celo Ester Rantzen, uležana televizijska pojava, je naznanila kandidaturo.
Ob nadzoru, ki ga je deležna vsaka akcija poslanca (na primer na spletni strani theyworkforyou.com), se človek vpraša, koga bi še pritegnilo to delo. Poslanec, ki na prihodnjih volitvah ne bo več kandidiral, pravi, da se za njegov varni sedež poteguje 22-letna hči milijonarja, donatorja Laburistični stranki. Res bo lahko shajala brez poslanske plače, kar pa nič ne pomeni. Največ v tem škandalu s stroški so si nagrabili najpremožnejši poslanci.