Med najbolj znane bušizme nedvomno spada fotografija Georgea W. Busha, ki ga spremljata dva ameriška častnika. Ameriški predsednik napeto gleda skozi daljnogled, da bi vzbudil vtis: »Pričakujejo nas veliki izzivi. Poglejmo v prihodnost!« Toda na fotografiji je jasno videti, da predsednik Bush z daljnogleda sploh ni snel zaščitnih pokrovčkov. Torej strmi v temo in se pretvarja, da mu je vse jasno. Čeprav vzeta iz zbirke znamenitih bušizmov, se mi zdi ta fotografija odlična podoba sodobne medicine, ki ji je farmacija nadela zaščitne pokrovčke. Medicine, ki je prepričana, da gleda, a v bistvu ne vidi velikih izzivov, ki jo čakajo v prihodnosti. In prvi izziv, ki jo čaka, je, da razdre incestoidno zvezo s farmacijo.
V ospredju dogajanja v današnji medicini sta visokotehnološka diagnostika, ki operira s pregrešno dragimi aparaturami, in bleščeča terapija, ki dosega svoj vrh v urgentni kirurgiji. Med zdravnikom in bolnikom stoji mogočen zid tehnološke opreme, zaradi katerega sta izgubila človeški stik. Danes povprečen zdravnik, specializiran po pravilih stroke, ni več sposoben celovite diagnostike, ker to parcialno po posameznih parametrih opravlja zapletena elektronika. Stari dobri družinski zdravnik izumira, z njim pa izumira tudi celovita psihosocialna obravnava bolnikov. Ob tem se pozablja, da ni vsak človek pacient, ampak je vsak pacient predvsem človek. Ubogi sodobni človek poskuša izgubo osebnega stika s svojim zdravnikom nadomestiti z mitom o čudežni tabletki. Odmaknjeni »medecine-man« v beli halji je sedaj nadomeščen z »medicino«, zapakirano v škatlico, ki nosi ime farmacevtske korporacije. Zdravila vse bolj pridobivajo značaj amuleta, ki odvrača vse zlo. S tem pa postajata medicina in magija očitni dvojčici, kar sta po svojem izvoru nekdaj tudi bili.
Tolažilne obljube za obolele
V ta locus minoris resistentiae sodobne medicine, skozi to njeno šibko točko, je vstopila farmacevtska industrija. Njene obljube so tolažilne in vzbujajo močno upanje vsem obolelim ter tistim, ki jih je strah bolezni. Na propagandnih praporih farmacevtskih korporacij lahko beremo: »Zavezani bolnikom«, »Kjer so bolniki na prvem mestu« ali »Znanost za boljše življenje« in »Vaša želja, naše zdravilo«. Ljudje to berejo in verjamejo. Vendar ne verjamejo vsi in ne verjamejo vse ter vsem. V javnost vse pogosteje prihajajo presenetljive in pretresljive resnice o kriminalnem obnašanju farmacevtskih korporacij. O njih govore zgodbe zdravnikov in medicinskih sester, zgodbe prevaranih bolnikov in sodbe sodišč, ki so stopila na prste tem prevarantom in uzurpatorjem moči nad življenjem ter smrtjo. Poglejmo si le slednje, torej sodbe sodišč: medsebojni dogovori o cenah, goljufivo manipuliranje s cenami na račun javnih zdravstvenih zavarovanj, preprečevanje vstopa na trg cenenim generičnim zdravilom, oglaševanje zdravljenja bolezni, za katero zdravilo ni dobilo odobrene uporabe, prikrivanje stranskih učinkov, ki so lahko tudi smrtonosni, pretiravanje o učinkovitosti zdravil, ki naj bi bila boljša od konkurenčnih, ter podkupovanje zdravnikov in davčne utaje. Skratka obširen kriminalni dosje, vreden temeljite obravnave in sankcioniranja. Tega problema so se že lotila ameriška sodišča, ki kršiteljem odmerjajo tudi večstomilijonske kazni. To je sicer malo v primerjavi z večmilijardnimi dohodki korporacij, ki izvirajo iz kriminalnega vedenja, vendar bolje kot negibno evropsko pravosodje. Evropa je še vedno območje prostega krivolova dobičkov. V ta dosje lahko dodamo še dodatne nečednosti, ki temelje na oderuških cenah, ki prispevajo k ustvarjanju sanjskih dobičkov (dosegajo tudi 40 odstotkov vrednosti prometa), ob tem, da povprečna obdavčitev korporacij znaša le 2,5 odstotka. Vse te ugodnosti so si korporacije prigrabile z lažmi, prevarami in podkupninami. Recimo z lažmi, da večino denarja vlagajo v raziskave, čeprav ga v trženje ali realizacijo načela »me-too«, po katerem konkurenca hitro pošlje na trg kemično rahlo spremenjeno različico zdravila; z nagovarjanjem zdravnikov, da zdravilo uporabijo »off label-use«, torej zunaj dovoljenih indikacij uporabe; z zvijačo »line-extension«, pri kateri si s prevaro podaljšajo patentno pravico. Ta je v samem žarišču trženja korporacij.
Resnica boli
Patentni rok za posamezno zdravilo je namreč omejen na dvajset let. Toda patentna ura se ne začne odštevati v trenutku, ko je zdravilo odobreno, ampak v trenutku, ko podjetje patent prijavi – odtlej do odobritve mine večinoma od deset do dvanajst let. Tako ostane proizvajalcu samo od osem do deset let, v katerih lahko zdravilo trži po poljubno visoki ceni. Potem mu zagrozi konkurenca s poceni generičnimi zdravili in velikih dobičkov je konec.
Toda našel se je človek, ki premore dovolj poguma, da je vstopil v ta svet svečenikov moči, ki razmejujejo življenje od smrti. Avtor knjige Medicina v primežu podkupnin (junija bo izšel prevod pri založbi Učila), novinar Hans Weiss, se je prelevil v mnogolično osebo, prevzel je vlogo tako farmacevtskega zastopnika kot udeleženca zdravniških kongresov, tako akviziterja za pridobivanje poskusnih bolnikov ¬– človeških poskusnih kuncev za klinične raziskave o učinkovitosti zdravil, kot agenta za servisiranje obširnih baz podatkov, ki jih potrebuje farmacija. Spustil se je v samo jedro metod farmacevtskih korporacij. Med svojim tveganim potovanjem je spoznal tako kupljive kot nepodkupljive zdravnike, spoznaval je metode, s katerimi farmacija ustvarja nova obolenja ali pa po svoji tržnih zamislih kreira nove bolnike, prakse, v katerih se prodaja zgolj zdravljenje simptomov, ne pa tudi samega obolenja, ob vsem tem pa brezobzirno ravnanje. Povedal in zapisal je resnico, ki boli. Boli tiste, ki smo verjeli v poštenost farmacije, in tiste, ki še vedno verjamemo v neodvisnost medicine ter visoko humano poslanstvo zdravnikov. In prav zdravniki za ljudi danes predstavljajo zadnje upanje v odrešitev in nujno reafirmacijo svojega zapisanega in zapriseženega poslanstva – Primum non nocere (Prvo je, ne škodovati).
Medicina je v zadnjih štiridesetih letih v svojih temeljnih znanstvenih spoznanjih le malo napredovala. Zaradi zastoja v razvoju medicinske znanosti je stroka poskušala najti izhod za svojo verodostojnost v bliskovitem razvoju kemoterapije. Rodil se je mit o čudežni tabletki in dobil svojega mamona v farmacevtski industriji. Toda s tem je medicina padla v past, kajti trk mogočnega zasebnega kapitala farmacevtske industrije in javnega interesa za ohranjanje zdravja ljudi prinaša tektonske premike v družbeno strukturo. Medicina nujno potrebuje najširšo družbeno pomoč, da se izvleče iz pasti in si pridobi nujno potrebno avtonomijo ter si povrne izvorno poslanstvo. Pri tem je zdravnikom lahko v izdatno formalno pomoč Helsinška deklaracija, ki pravi: »Zdravje mojega bolnika naj bo moja najpomembnejša naloga!« No in tu je še najmočnejša moralna pomoč za zdravnike, ljudje. Ko bo čudežno tabletko nadomestil »medecine-man«, si bo zdravnik spet povrnil dostojanstvo, ki mu ga je ukradla farmacevtska industrija.
