Kadar pristanem na tržaškem letališču Ronki, se vedno odpeljem naravnost v Slovenijo, celo takrat, ko me na parkirnem prostoru čaka avto. Tokrat pa sem že do slovenske meje doživela mikropočitnice, obisk slovenskih vasic v Tržaškem zalivu. Kopanje v zalivu pri Devinu, posedanje v kavarnici na obali Sesljana (tam je mestni redar videl mojo ljubljansko registracijo in rekel, da bo zamižal, čeprav sem napačno parkirala), gnečo otrok v novoodprti sladoledarni v Miljah. Pa saj ne bi moglo biti drugače.
Za sopotnico sem imela Saro Gilbert, matematičarko, mater petih otrok, prvo britansko šampionko v surfanju in lastnico nepremičnin na različnih koncih sveta, skratka žensko, ki ne omahuje. Zadnja leta je bila »zrela« študentka in bo pravkar diplomirala. Pri šestdesetih se je vpisala na študij kiparstva na londonski akademiji Central St.Martins in v istem mesecu dobila vozovnico s študentskim popustom za londonski mestni promet pa tudi »Freedom Pass«. To je brezplačna vozovnica za mestni promet za prebivalce, stare več kot 60. Imajo jo v Londonu pa po večini britanskih mestih in zdaj tudi za medmestne avtobuse. Bi se zanjo navdušili še slovenski župani?
Moja sopotnica je kmalu ugotovila, da lahko združi prijetno s koristnim, namreč počitnice z novo pričesko. Skrenili sva na rob Kopra, do majhnega frizerskega salona, ki se stiska med srbsko restavracijo in kemično čistilnico, se mi zdi. Ob domačinkah in kakšnem moške strižejo eksote: »Zadnjič si je neki mornar pripeljal Afričanko s skodranimi lasmi in jo poslal k nam, da jo postrižemo,« je povedala šefica. »In koliko šestdesetletnic imate v Kopru, ki si zaželijo oranžne pramene?« me je zanimalo. »Nobene.«
Pri tem striženju sta se srečali sorodni dušici: frizerka, ki jo zanima psihologija, in stranka, ki pooseblja izrek »growing old disgracefully«, nedostojno oziroma bolje, nekonvencionalno staranje. Sem pa Saro videla tudi že z vijoličasto-črnimi in »dizajnersko pogrizenimi« lasmi, ko je od londonske frizerke zahtevala striženje za študentko likovne akademije. Pri šestdesetih.
Tokrat je zmagala koprska šefica in je Sarah namesto zaželenih rdečih pramenov dobila oranžne, kar je bila boljša izbira. Šesturni frizerski proces je zajemal striženje, pramenčkanje, barvanje, likanje, rahljanje, utrjevanje in vmes nekaj kav. Še malo, pa bi šli še k sosedu na leskovačko vešalico. Slišim, da so vajeni lačnih žensk z brisačo na glavi.
Frizerkino zadovoljstvo z nama se je sicer skrhalo ob Sarini napovedi, da se greva kljub umetnini iz salona naravnost kopat. Sara, vajena mrzlega Severnega morja, se je z užitkom potopila v junijski Jadran. Naslednji dan sva se peljali skozi neskončne slovenske gozdove do Dolenjskih Toplic in se ustavili v Ljubljani. Na poti nazaj na Ronke sem jo peljala skozi Lipico, a tam nisva videli niti enega konja razen tistih na razglednicah. Zato pa precej napisov »Prepovedan vstop na igrišče golfa« in smerokaze do igralnice. Drugič se bom manj postavljala s slovenskimi lipicanci.
Oddala sem jo na letališču, a me je kmalu dohitel njen telefon: »Sem se zmotila v dnevu.« Njen let je bil šele naslednji dan. Da me ne bi nadlegovala, je hotela najeti avto, ampak nobena od agencij, ki dajejo v najem avtomobile na tržaškem letališču, ne posoja avtomobilov za pot v Slovenijo. Kaj pa združena Evropa in prost pretok? Bi lahko kakšen slovenski faktor preveril, kako je s tem?
Naročila mi je še, naj jo zalagam z ajvarjem in gorčico, za novo sestavino njenih sendvičev.