Morda se vam bo moj problem zdel smešen, a verjemite, da ni tako. Smo štiričlanska družina in živimo v dvoinpolsobnem stanovanju, najin 13-letni sin pa je užaljen, ker nima svoje sobe. Če bi bil samo užaljen, bi bilo vse v redu, a on iz tega zganja tak cirkus, da smo ves čas vsi živčni. Slučajno je v razredu s samimi takimi fanti in dekleti, ki imajo vsak svojo sobo, zato nič ne pomaga prepričevanje, da je nekaj povsem normalnega, če brat in sestra spita v isti sobi. Sedaj zahteva, da bi se midva z možem preselila v dnevno sobo ali pa bi jo nekako pregradili, da bi on imel svoj kotiček, nama z možem pa se zdi to neumno in neuresničljivo. Povejte mi prosim, kdo ima tukaj prav in ali naj žrtvujeva svojo spalnico za nezadovoljnega sina.
Draga Janja, naj vas nikar ne skrbi – problem se mi nikakor ne zdi smešen, prej trpek. Res je, veliko otrok ima svojo sobo, nikakor pa ne vsi. Ponavadi postane delitev sobe bolj problematična v puberteti, ko si mladostnik želi več zasebnosti, ki jo sobivanje s sorojenci nekoliko ovira – in vaš trinajstletnik je trenutno v cvetu pubertete.
Sinovo željo vzemite resno
Opisujete, da sin zganja cirkus, in s tem se strinjam. Njegova želja je sprejemljiva, nikakor pa ni sprejemljivo to, kako jo izraža. Če bi le izražal svojo željo, bi bilo to povsem v redu, ker vama z možem s svojo zahtevo po vajini zamenjavi spalnice za dnevno sobo stalno najeda, pa je to prav gotovo zelo obremenjujoče, in tega ne more kar zahtevati.
Samo prepričevanje, da je normalno, da brat in sestra delita sobo, ne bo zaleglo, ker ima po vašem pripovedovanju med sošolci drugačen vzor. Vaš odziv na sinovo zahtevo naj bo miren. Vzemite ga resno, a to ne pomeni, da mu morate takoj ustreči.
Vsi ohranite spoštljivost
Pišete, da se vam zdi ta zahteva neumna. Nikar! Že res, da je morda neuresničljiva, a želja po svoji sobi ni neumnost in s takim stališčem boste iz sina ustvarili nasprotnika. Vso pravico ima, da si želi svojo sobo, – vidva z možem pa imata pravico, da ostaneta v spalnici in se ne selita.
Vem, da je za marsikoga edina možnost spanje nekega družinskega člana v dnevni sobi. Kadar je to nuja, pač ne gre drugače, kadar obstaja kakšna druga rešitev, jo je vredno poiskati. Mislim, da je popolnoma v redu, da dnevna soba ostane dnevna soba, saj imajo odrasli in otroci zelo različen ritem življenja in bi se verjetno izredno motili, če bi nekdo v njej spal. Seveda, če obstaja kakšna druga možnost.
Poskusite najti kompromis
Svetujem vam, da vsi štirje sedete skupaj in se o tej želji podrobno pogovorite. Sinova ideja, da bi se dalo kaj pregraditi, morda le ni tako za lase privlečena. Bi vam pri iskanju kakšne nove ideje lahko pomagal arhitekt s svojimi izkušnjami? Morda bi našel kakšno rešitev, na katero še niste pomislili oziroma ste jo spregledali.
Če ne boste našli druge rešitve, bi morda lahko pregradili njuno sobo. Govorim seveda popolnoma na pamet, ker ne vem, kako veliki so prostori, ki jih omenjate. Včasih je mogoče občutek intimnosti doseči že s kakšno pregrado – morda z omaro z drsnimi vrati, včasih z vmesnim ogledalom, ki zmanjšan prostor optično poveča.
Če sin želi kotiček zase, morda svojo pisalno mizo, v dnevni sobi, se lahko pogovarjate tudi o tem. V tem primeru bi bil v dnevni sobi le neke vrste gost in verjetno mu to prav tako ne bi bilo všeč.
Sinu morate povedati, da spoštujete njegovo željo in resno razmišljate o kakšni rešitvi. Tako bo vedel, da ga jemljete resno in bo laže privolil v sklepanje kompromisa.
Pojasnite mu, da je dnevna soba namenjena vsem družinskim članom. Res je, da pri trinajstih letih težko zavzame širši pogled, vsekakor pa mora biti tudi on spoštljiv do vas, tako kot vi do njega. To pomeni, da nobena stran druge ne omalovažuje, da se ideje ne označujejo kot neumne in se ne zasramujete, ampak skupaj iščete najboljše rešitve. In če jih ne boste mogli najti – bo stanje pač moralo ostati tako, kot je. Popolnoma vas razumem, da bi želeli sinu ustreči, nikar pa se samo zaradi njegove zahteve ne umikajte v dnevno sobo. Če si želi svojo sobo, bi bilo to najbrž idealno. Res pa je, da ne živimo v idealnem svetu in se moramo marsikdaj sprijazniti z obstoječim stanjem. Veliko iznajdljivosti vam želim!
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
