Opozorila vas bom na knjigo, ki jo priporočam svojim prijateljicam kot razlago za dogodke okrog nas. Ni ravno »letališki roman«, kar je izraz za skladovnice čtiva, ki čakajo na londonskih letališčih, da si jih potniki odnesejo za počitniško razvedrilo. Sodi bolj v kategorijo Lacan za množice in jo bom morala ob svojem nepoznavanju psihoanalitičnega žargona prebrati večkrat (ali pa če kakšen odstavek preskočim). Naslov je On Anxiety (Routledge, UK, 2004), v slovenskem prevodu O tesnobi (Založba Sophia, 2007) in se loteva sodobne krize identitete ter uveljavljenih avtoritet, da poenostavim.
Spoznala sem tudi avtorico, ko sem pred leti delala intervju z eno teh prestižnih predavateljic (izraz uporabljam tudi za moški spol), ki jih je LSE (fakulteta London School ob Economics) povabila ob svoji stoletnici. In jih tudi prestižno dobro plačala, se je takrat šušljalo v profesorskih krogih.
Ta gostujoča profesorica na oddelku za pravo, sicer tudi plavolasa, zanimivo oblečena in družabna, se je izkazala za slovensko psihoanalitičarko prof. dr. Renato Salecl, informirano in plodovito avtorico knjig o razmerah v družbi in kulturi. Njena niša je obvladovanje aktualnega dogajanja, vključno s filmom, literaturo in zločini, ki jih analizira – v berljivem jeziku – skozi prizmo psihoanalize. Spletni komentator je pohvalil njeno razmišljanje o neizogibnih posledicah kapitalizma: identitete, sreče, svobode posameznika in generacijske tesnobe.
Takrat so na veliko omenjali njeno knjigo The Tyranny Of Choice (tiranija izbire), analizo potrošniške družbe, s poanto, da nas vse večja možnost (prisila!) izbire spreminja v nevrotike. Odjeknila je tudi omenjena On Anxiety, o tesnobi, kjer širi pogled od stranskih učinkov kapitalizma na širša področja, vključno z rastočim poudarkom na identiteti posameznika.
Tesnoba je odraz razpada avtoritet v današnji družbi, skupaj s strahom, da ni več nikogar, ki bi prisluhnil našemu trpljenju. Na eni strani je »povezana z dejstvom, da – kot se zdi – z družbo ne upravlja nihče več, na drugi pa, da morda kdo z njo upravlja na skrivnem«. Avtorica analizira, kako tesnoba deluje v današnji družbi, kaj jo sproža in kako se manifestira v negotovosti na delovnih mestih, v intimnih odnosih, skozi starševstvo in v razmahu pričevanja kot načinu zdravljenja travm. Posebno sta me pritegnili poglavji o hiperkapitalizmu in rasti industrije terapij za lajšanje tesnobe.
Hiperkapitalizem se zanaša na občutke manjvrednosti ljudi. Priča smo »preobrazbi trgovine od prodajanja stvari k prodajanju podob«, od hlastanja po materialnih dobrinah v hlastanje po izkušnjah in doživetjih. Posledica je »poblagovljenje« odnosov, ko je treba plačati tudi za stvari, ki so bile zastonj, na primer pripadnost.
Med metodami za lajšanje tesnobe analizira pričevanje in »terapije za povrnitev spomina«. Pri slednjih pacient, običajno tak, ki ima velike probleme z avtoriteto, odkriva svoj »izvor« s pomočjo terapevta, ki pacienta ne posluša, ampak mu sugerira, kaj naj bi se zgodilo v njegovi preteklosti. Taki pacienti, citiram, hitro sprejmejo terapevta za glavno avtoriteto, ki je zmožna ustvariti najbolj »krute« teorije glede vzroka pacientovih travm. Mislim, da lahko apliciram razlago na ves spekter »dežurnih krivcev«, od države do staršev, ki jih taki pacienti potem po krivem obtožujejo hudodelstev.
Knjiga spodbuja paralelno branje, od navedb avtorice k razumevanju izkušenj iz naše okolice in širše družbe.
Jana 34, 25.8.2009