Nekega dne sem se po dobrem desetletju namenil obiskat Jovse, širno poplavno ravnico ob Sotli, in pot združiti še z obiskom prijatelja gozdarja, ki živi tam blizu. Jovse je nekoč zaraščal poplavni gozd, saj so občasne ojezeritve dale kraju tudi ime Jauchsee, kar naj bi pomenilo Gnojnično jezero. To nič kaj vabljivo ime so dolini dali nemški priseljenci. Priučeno občutljivejši tujski nos je najbrž pomešal vonjave močvirja z zadahom gnojnice, domačini pa so smrdljivi nemški izvirnik osvežili v Jovse. Kakor koli že, ko sem s Kapel zrl tja dol na vzhod, na Jovse, se mi je zazdelo, da ta od poletne soparice migljajoči močvirni svet lebdi nekje v zraku in da ga le od starosti grbaste vrbe in posamezne čmerikave jelše vpenjajo v vsakdanji človeški svet kot velikansko impresionistično sliko, vpeto v prostor in čas.
Toda idilični impresionizem se je hitro spremenil v grobi ekspresionizem. Ko me je vroč vzgornik zagrnil z ogabnim vonjem po fungicidu ditanu, se je moj na ravnico usmerjeni pogled končno razprl in spregledal sem, da vsa zahodna pobočja Jovsov pravzaprav pokrivajo vinogradi. Torej, na ravnici naravni park, kjer živi več kakor 60 vrst ptic (med njimi ogrožene vrste, kot so orel belorepec, zlatovranka, črna štorklja, kosec in črnočeli srakoper), na njenih pobočjih pa obilno škropljeni vinogradi. Krasni novi kemično sterilni svet, varstvo narave po slovensko! Lažnivo sprenevedanje, tako kot zakonsko zaukazano sobivanje gensko spremenjenih rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami. Ko se zločinska politika zakamuflira v pravni jezik, izgubi pravo vso družbeno legitimnost in postane zgolj golo orodje za zlorabe. Strupi pač ne gredo skupaj z ogroženimi pticami in dvoživkami. Ampak kaj bi tarnali, saj je tukaj rujno vince, s katerim lahko nazdravimo na pogrebščini umirajočih živali. Zdi se mi, da je v Sloveniji vedno več vinogradov in vedno več pivcev, ki v vinu utapljajo svoje skrbi in težave. Tudi čas velike impresije o Sloveniji kot obljubljeni deželi se vedno bolj sprevrača v vulgarni ekspresionizem, vreden znamenite slike Edvarda Muncha Krik. Morda se bo našel slikar, ki bo upodobil Krik po slovensko. Drugo prispevajo bedasta besedila narodnozabavne muzike, ki opevajo plehke iluzije o trti in vinogradu, o pitju in petju, o žitju in žrtju. Ali smo pozabili sporočilo ljudske pesmi Polje, kdo bo tebe ljubil?
Zapleveljenost dragocene zemlje
Bo kar držalo. Ko sem se vozil po obširni krški ravnici, sem presenečen opazil, kako veliko njivskih površin prerašča plevel. Ne zarašča jih gozd, temveč plevel! To ni zaraščanje, pač pa zapleveljenost dragocene zemlje. Tam pa, kjer je zemlja obdelana, se šopiri koruza, obširna monokultura tja do obzorja. Namesto stoterih vrst cvetov cveti le en, koruzni. Namesto prehrane za ljudi, zemljo zaseda hrana za živali, in to kljub temu, da razpada globalni prehranski trg in da imamo v Sloveniji katastrofalno nizko stopnjo samooskrbe. To potrjujejo celo podatki statističnega urada RS za leto 2008: pšenice 55 %, krompirja 58 % in zelenjave 46 %. Te vrednosti lahko mirne duše znižamo, saj vemo, da je statistika po vsem svetu vedno bila sila uporabno politično sredstvo za kamuflažo resnice. Po drugi strani pa naj bi imeli pri govedini 101-, pri mleku 115- in pri perutnini 113-odstotno samooskrbo. Čemu torej pri omajani prehranski varnosti obsedenost s koruzo? Ali ni mesa in mleka že dovolj in preveč? Celo MKGP ugotavlja, da »obdobje negotovosti na globalnih prehranskih trgih« lahko presežemo samo s povečano lokalno samooskrbo, ki naj bi postala »ena izmed pomembnih strateških usmeritev«. Obljubljajo nam nepovratna javna sredstva za gradnjo rastlinjakov, pripravo pridelkov za trg in neposredno prodajo na kmetijah, poudarjajo uvedbo podpore za vrtičkarstvo in postavitev stojnic v vseh naseljih. Vendar obenem z nujnim povečanjem pridelave hrane rastlinskega izvora zatrjujejo, da je treba ohraniti obstoječo proizvodnjo mleka in mesa. Kako neki združiti nezdružljivo, je uganka. Nezdružljivo zato, ker smo po količini kmetijskih obdelovalnih površin, torej njiv in vrtov, glede na celotno površino države na 25. mestu v Evropi. Kar pomeni samo 8,8 % državne površine (povprečje v EU je 25,9 %!) ali povedano drugače, samo 900 m² rodne zemlje na prebivalca!
Isti vir ugotavlja, da je večina kmetijskih zemljišč že oddana v najem. Problem postaja grozeč, če pomislimo, da smo med letoma 2002 in 2007 zaradi pozidave in urbanizacije v povprečju izgubili 7 hektarjev kmetijskih zemljišč na dan! Premoremo trikrat premalo obdelovalne zemlje, da bi si lahko zagotovili prehransko varnost. Ali ste prepoznali varljivost poprej citirane uradne statistike?
Razprodaja rodne prsti
Položaj je že tako v nebo vpijoč, da se je zganil celo monolitni MKGP in pripravil predlog sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih. Za pozidavo naj bi v prihodnje prišla v poštev le območja, ki najmanj posegajo v kmetijska zemljišča. Če pa bi se to vendarle zgodilo, bo investitor »moral zagotoviti« nadomestna kmetijska zemljišča. Od kod neki, če je večina zemljišč oddana? No, ampak predlagatelj zakona se ne da zmesti in zapoveduje, da mora investitor plačati vrednost »izgubljenega proizvodnega potenciala pozidanih kmetijskih zemljišč«. To naj bi investitorja stalo nekako 50.000 evrov na hektar izgubljene plodne zemlje. Aha, rodna prst je »v zadnji instanci« nepovratno naprodaj in obenem nepovratno izgubljena za vse kasnejše generacije. Za 50.000 evrov lahko na najrodovitnejši zemlji zgradite supermarket s parkirišči vred, če pa premorete milijon evrov, lahko uničite 20 hektarjev najboljših njiv in tam zgradite npr. nov zabaviščni park ali pa stadion z vsem, kar spada zraven. To sploh ni visok strošek za zagnane investitorje. Torej gospoda moja, zidajte, dokler je še kaj prostora!
Povsem drugače so se problema prehranske varnosti lotili Angleži, ki imajo že zdaj kar 73-odstotno samooskrbo. Pronicljivi Angleži so ugotovili, da morajo »radikalno spremeniti produkcijo in konzumacijo prehrane« in izdelati trden program prehranske varnosti za naslednjih 20 let. Iz uradne ocene Urada za prehransko varnost UK je razvidno, da je prehranska varnost države ogrožena zaradi porasta svetovnega prebivalstva, klimatskih sprememb, višjih cen nafte in spremenjene rabe zemljišč, namenjenih za biogoriva. Navajajo tudi probleme, ki bi izvirali iz pandemij bolezni živalskega izvora, motenj v globalni trgovini in transportu ter probleme energetske narave. Dokument govori o ukrepih »vojne racionalizacije« pri stopnjevanju prehranske krize in tudi za »mirnodobni čas« predvideva večji prehod na vegetarijansko prehrano, torej hrano z manj mesa. Za Angleže je pomembno, da v kriznem obdobju ljudje dobijo zadosti hrane in da se je čim več pridela doma. Naši agronomi želijo s klimatskimi spremembami povzročeno sušo reševati z namakanjem, angleški bodo ta problem reševali z uvedbo kultur, ki potrebujejo manj vode. Naši agronomi bi ohranili živinorejo nedotaknjeno in pospeševali pridelavo rastlin, čeprav dodatne razpoložljive zemlje nimamo. Angleški bodo omejevali živinorejo in na površinah za krmne rastline gojili rastline za prehrano ljudi. Pri nas so spet oživele nesmrtne Butale! Ali ne bi bilo bolje, da počakamo na uradno verzijo angleškega dokumenta konec leta 2009 in ga preprosto prepišemo za domačo rabo?
Jana 35, 8. 9. 2009
