Danes sem hotela poročati o kultni in obenem kontroverzni humoristični BBC-jevi seriji Little Britain. Mislim, da je v Sloveniji še niso vrteli, torej niste imeli testa o značilnem angleškem humorju, pri katerem dobi človek od zadrege kurjo polt (najbrž so jo dobili selektorji slovenske televizije in zato serije niso kupili). Prav s tem tednom bo spet zakrožila po britanskih ekranih, tokrat kot reklama za največjo stanovanjsko posojilnico Nationwide. Se nadaljuje ...
Ampak medtem se je zgodilo nekaj aktualnejšega za slovenski prostor in čas. Vaša londonska poročevalka je bila povabljena kot ena od častnih govornikov na srečanju, ki ga je organiziral slovenski Zavod za gozdove na temo gost v gozdu. Moralo bi zanimati vse, ki radi skrenete z uhojenih poti v zeleni objem drevja. Ne nazadnje je lastništvo gozdov množičen slovenski fenomen. Po podatkih Zavoda za gozdove, če prav slišim, je v Sloveniji 450.000 lastnikov gozda, s tem da je povprečna velikost samo 2,5 hektarja, kar pomeni, da ima večji del Slovencev v lasti simbolično gozdno zaplato.
Kakor koli, gozd bi moral zanimati tudi politike, ker so gozdovi področje s še neizkoriščenim potencialom za slovensko prepoznavnost v svetu, pa tudi za zaposlitev. (In eden redkih poklicev, ki jih ne morejo opravljati Kitajci.) Sploh pa so Združeni narodi proglasili prihodnje leto za leto gozdov, kar je idealna priložnost za malo zeleno pogozdeno republiko.
Odnos do gozda in njegovo upravljanje sta področji, na katerih bi Slovenija lahko postala vsaj evropska, če ne svetovna velesila. Po odstotku gozda glede na površino države je tretja v Evropi, in to za Finsko, ki ima same gozdove in nobenih gora, ter Švedsko, tudi pretežno dvodimenzionalno in primerno dolgočasno krajino.
Po strokovnem upravljanju gozdov Slovenija skoraj nima tekmecev, po prostem dostopu javnosti tudi ne. V tem se lahko s Slovenijo kosa samo še ena od skandinavskih kraljevin, ali Norveška ali Švedska, vse druge države pa imajo prost dostop do gozda zakonsko bolj omejen, nekatere celo radikalno.
Čas za poučno zgodbo. Po pripovedovanju kmeta iz Palovč pri Kamniku sta se dva fanta iz njihovega konca podala jahat po Združenih državah (preveč filmov?). Najela sta konja in zajezdila. Na zasebno zemljišče, drugačnih skoraj ni in običajno so označena z napisom: Nobenega prehoda, sicer streljam. Lastnik je prvega jezdeca ustrelil, drugega pa obstrelil, tako da je zdaj hrom in nazaj v domači vasi. Ne pozabite torej, da prostega dostopa v gozd kot doma ni nikjer. In ne pozabite, da je dostop v gozdove, še posebno pa zasebne, privilegij in ne za večno vklesana pravica.
V eni nedavnih kolumn v reviji Jana sem pisala prav o tem konfliktu med interesi javnosti, lastnika in okolja v slovenskih gozdovih. Po naključju združujem vse tri, sem branilka pravic javnosti, sem pa tudi upravnica maminih 60 ha gozda in okoljsko ozaveščena, tako da se včasih ne strinjam sama s seboj. Zato so me organizatorji srečanja Gost v gozdu, bralci revije Jana, povabili v krog treh uglednih Štajercev. Med njimi Tone Partljič, s katerim pripadava »društvu za vzajemno občudovanje«, kot bi rekli Angleži.
Po besedah častnega gosta, novega kmetijskega ministra Dejana Židana, se pripravlja Zelena knjiga, operativni program o »vpetosti gozda v politiko Evropske unije«. To je njegov resor in upam, da bo Slovenija izkoristila priložnost. Če bo iskal ambasadorko za gozdove, se pa mogoče javim na razpis.
Jana št. 22, 1.6.2010
