Del slovenskih medijev, ki se je spotaknil ob zasebno življenje javne osebe, se najbrž ne zaveda, da se sklicuje na hinavske vrednote viktorijancev, britanskega industrijskega meščanstva. Ta premožni srednji sloj, povezan z razvojem industrijske družbe, je razvil kodekse manir in morale, ki so zaznamovali anglosaksonsko družbo 19. stoletja, v nadaljevanju pa vplivali na naš čas – vključno z delom slovenskih medijev, kot kaže.
Viktorijanci so uvedli vrsto novosti, ki zaznamujejo današnjo zahodno civilizacijo: bele poročne obleke za neveste (pred tem so se ženske poročale v običajni boljši obleki), pa suknjič z zavihki in hlače, kar je današnja uniforma poslovnežev po vsem svetu, pa uporaba rezanega cvetja v interierjih in ne nazadnje hinavska morala.
Viktorijanci so povzdigovali dostojanstvo in družinsko življenje, pri tem da se za ženske iz boljše družbe telesne radosti, ne hrana ne spolnost, niso spodobile. Na poročno noč je dobila nevesta od svoje matere celotno spolno vzgojo v enem stavku: »Zapri oči in misli na Britanijo.« Da ni bilo pohujšanja, so namesto »noga« rekli »okončina«. Obenem pa je večji del družbe živel v strahotni revščini, ki je spodžigala množično prostitucijo in so hčere, sestre, matere po mestnih ulicah prodajala svoja telesa, da nahranijo družino. Uporabniki teh uslug so bili isti moški, ki so potem odhiteli v elegantni dom k svoji »vzorčni«, brezmadežni soprogi.
Britanski mediji so takrat razkrivali hinavščino v družbi, še posebno na primeru javnih oseb, ki so povzdigovale družinske vrednote, ampak prakticirale zunajzakonsko spolnost. Skozi čas pa je anglosaksonska družba prevzela idejo o pokvarjenosti vsega, kar je povezano s seksom, in na tej točki bom prispevala resnično anekdoto.
Pred nekaj meseci sem bila v Norwichu, centru grofije Vzhodna Anglija, na praznovanju 60-letnice poroke. Vse generacije širše družine so se zbrale na vrtu, ko je priletela na bližnji grm ptica s slamo v kljunčku. Naša gostiteljica je ročno poslala moža, naj prežene ptico, da »ne bo ponečedila njenega vrta«, in dodala, da se te ptice rade spravijo na sosedovo streho, kjer počenjajo »grde stvari«. Da ne bi bilo dvoma, je zašepetala: »Ena ptica spleza na drugo in spolno občujeta.« Te ptice moja gostiteljica, mati dveh otrok, prežene s fračo v imenu javne morale.
Hinavsko puritanstvo še danes pesti javne osebe v anglosaksonskem svetu, drugje po Evropi pa je drugače, kot kaže primer francoskega predsednika. Francoski mediji se izogibajo zasebnemu življenju politikov, novi mediji, kot so blogi in Twitter (kratko komuniciranje po računalniku ali mobilcu), pa se odzivajo na govorice. V marcu 2010 je zakrožila vest o težavah v zakonu francoskega predsednika in njegove popzvezdniške žene. Francoska prva dama, sicer znana po slikovitem zasebnem življenju, naj bi si bila našla mlajšega ljubimca, prvi mož pa naj bi se bil tolažil v mišičastih rokah svoje ministrice, karatejske šampionke. Po navedbi revije Spectator, bi »Sarkozyjeva nezvestoba v Britaniji pomenila konec kariere, na drugi strani Kanalskega preliva pa lahko samo spodbudi možnost njegove ponovne izvolitve«.
Če bodo slovenski mediji res uveljavljali viktorijanske vrednote, potem naj vse, tudi tiste o lepem vedenju in manirah za jedilno mizo. Med Slovenci in Slovenkami, celo takimi, ki predstavljajo državo, mnogi jedo kot pujsi, kar je bolj »javno« in zato bolj moti kot dogajanje v zasebni sferi.
Piše:Jana Valenčič Jana št. 32, 10.8.2010
