Angleži pravijo, da so iznašli solidarnostno javno zdravstvo in da je bil njihov National Health System (NHS, nacionalni zdravstveni sistem) zgled za uvedbo podobnih zdravstvenih sistemov drugje po svetu, predvsem v državah socialne demokracije.
Bili pa so tudi prvi, ki so ga začeli demontirati pod premierko gospo Thacher v osemdesetih letih. Z vsako naslednjo vlado je sledila naslednja drastična reforma, ki naj bi zdravstvo pocenila, rezultat pa so bili še višji stroški in demoralizirano osebje. Sedanja koalicijska ekipa, ki je v sedlu sto dni, napoveduje drastične reforme, ki bodo načelo javnega zdravstva razsule v temelju. Zasebni sektor si že mane roke. Kar je primeren trenutek za premislek, zakaj je bilo solidarnostno zdravstvo revolucionarno in kaj izgubljamo z njim.
Ideja o angleškem in valižanskem nacionalnem zdravstvenem sistemu (Škotska in Severna Irska imata podobna, vendar samostojna sistema) se je rodila med strahotami druge svetovne vojne, podobno kot je generaciji pred tem morija prve svetovne vojne zagotovila »domove za junake«, tj. gradnjo socialnih stanovanj. Če povzamem po Wikipediji, se je že leta 1943 na pobudo ekonomista in družbenega reformatorja Williama Beveridgea laburistična vlada odločila razviti zdravstveni sistem kot del socialnih reform za državo »od zibelke do groba«. Naloga za uresničitev je pripadla Aneurinu Bevanu, ministru za zdravstvo. Izhajal je iz načela, naj ima vsakdo dostop do kakršne koli zdravstvene usluge, ne da bi mu jo bilo treba plačati iz svojega žepa (v Franciji na primer pacient zdravniku plača, zavarovalnica pa povrne).
Pred tem je bilo britansko zdravstvo mešanica zasebnih, občinskih in dobrodelnih shem, Bevan pa se je odločil za centralni sistem, da izravna neenakosti med regijami. Začetna točka v sistemu je mreža splošnih zdravnikov (GP, general practioner), ki delujejo v skupnosti in pri katerih so vpisani rezidenti. Moj ima na primer ordinacijo kar v lokalu med zelenjadarjem in bifejem.
Najbolj so nasprotovali zdravniki, češ da omejuje njihovo neodvisnost. Bevanu je kot premetenemu politiku uspelo uresničiti radikalne reforme tudi z obljubo sijajnih plač za vrhunske specialiste, t. i. »consultants«, kar je komentiral z »usta sem jim zatlačil z zlatom«. BMA, British Medical Association, britanska zveza zdravnikov, ostaja vpliven sobesednik politiki. NHS je 5. julija 1948 stopil v veljavo s tremi načeli: da poskrbi za potrebe vsakogar, da je zdravstvo ob sprejemu brezplačno in da sledi potrebi bolnika, ne njegovi plačilni sposobnosti.
Zaradi stroškov zdravstvenega sistema so se v vladi kmalu pokazale razpoke, ki so vodile v modifikacije, kot je participacija, in serijo reform. Od Thacherjeve naprej so NHS pretresle uvedbe »notranjega trga«, zdravstvenih menedžerjev itd., skupaj s pritegnitvijo zasebnih investitorjev (PPP) in zasebnega zdravstvenega sektorja. Ta obvladuje 8 % zdravstvenega trga in čedalje bolj prodaja usluge javnemu zdravstvu za krajšanje čakalnih vrst.
Po predlogu sedanje vlade bo večji del naloge za razdelitev 100-milijardnega zdravstvenega proračuna pripadel splošnim zdravnikom, ki so doslej vodili le svoj budžet. Vlada meni, da bo zmanjšala administracijo, po poročilih iz stroke pa se zdravstveni administratorji, predvsem ameriški, že pripravljajo za naskok na britanski trg. Mnogi menijo, da to pomeni privatizacijo skozi zadnja vrata, razlikovanje med revne in bogate v »zdravstvo po poštnih številkah« in konec Bevanovih socialnih vizij.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 34, 24.8.2010
