Toda razum je predvsem reproduktiven, ustvarjalna je edinole domišljija. Če prikažemo to razliko dovolj radikalno, je to primerjava med umetnikom in nekvalificiranim delavcem za tekočim trakom. Ta v svoji človeški degradiranosti vključi domišljijo, kvečjemu kadar si predstavlja posteljo, kadar je utrujen, mizo, kadar je lačen, in nekaj denarja za zasluženi dopust. Jasno je, da je domišljija lastna vsem ljudem in da človeka šele socialni ter kulturni dejavniki potisnejo v vlogo modernega sužnja za tekočim trakom. Dokaz tiči v otroštvu vsakega človeka. Tu med otroki ni razlik. Otroška igra ni samo spomin na doživete vtise, ampak tudi njihovo ustvarjalno podoživljanje. Igra je proces, v katerem otrok povezuje različna izkustva, da bi gradil novo resničnost, ki ustreza njegovi radovednosti in njegovim potrebam. Zato je tako pomembno, da živi otrok v okolju, ki je polno impulzov in spodbud. Samo tako bo lahko hranil svojo domišljijo in negoval božansko radovednost.

Pravljice in matematika
Ustvarjalnost otrok je najočitnejša pri pravljicah, ki jih poslušajo ali si jih enostavno sami izmišljajo. Nekje sem prebral, da so pravljice potrebne za matematiko, kot je matematika potrebna za pravljice. Potrebne so za umetnost, znanost in utopijo ter tudi politično angažiranost, potrebne so za celega človeka, ne samo sanjača. Pravljice so potrebne prav zato, ker so na videz nepotrebne. Prav tako kot so ta čas vse bolj nepotrebne umetniške dejavnosti slikarstvo, poezija, romani, glasba ali pa gledališče. Če se seveda ne spremene v poslovno zadevo, kar je danes na žalost vse bolj pogoj za njihov obstoj in preživetje. Ampak vse bolj postaja jasno, da če sloni neka družba na mitu o produktivnosti (beri: na dobičku), potrebuje samo polovične ljudi, ki znajo ubogati, izpolnjevati navodila, torej ljudi, ki so ubogljivo orodje brez lastne volje. Taka družba je nečloveška in protičloveška, zato jo je treba v imenu Človeka spremeniti. Da pa bi jo lahko spremenili, potrebujemo ustvarjalne ljudi, ki znajo uporabiti svojo domišljijo. Ne znanje, ampak domišljijo! Ne potrebujemo torej »več znanja za večjo konkurenčnost«, ampak »več domišljije za velike spremembe«. Rešitev torej ne tiči v zagotavljanju in maksimiranju vseh »intelektualnih potencialov« ljudi. To vodi v iskanje in favoriziranje zgolj ljudi »znanja«, z namenom, da bi svet ostal tak, kot je. Natančno tak in nič drugačen! Ne, gospodje, potrebujemo ustvarjalnost vseh, da se bo svet končno spremenil!

Premalo ustvarjalnosti
Ustvarjalen je um, ki je nenehno v pogonu, ki se nenehno sprašuje, ki odkriva probleme tam, kjer drugi najdejo pomirjujoče odgovore. Ustvarjalen človek se odlično počuti tudi v dvoumnih situacijah, kjer drugi vohajo nevarnost in slutijo tveganje; ustvarjalen um vseskozi zavrača ukoreninjeno in premetava pojme, ne da bi ga pri tem oviral konformizem ali pa karierizem; njegova presoja je avtonomna in neodvisna,  ker nanjo ne vplivajo niti oče, niti profesor, niti še tako močni pritiski družbe. Vse to so lastnosti ustvarjalnosti, ki ima igriv značaj, tako kot otroška igra. Toda če ljudje živijo v represivni družbi, represivni družini in represivni šoli, kot se to dogaja danes in pri nas, potem to v kali zatira vsako njihovo ustvarjalnost. In prav zato imamo ta čas povsod, kamor se obrnemo, podobe krize: krizo posameznika, krizo družine in krizo družbe.
Ključ problema je torej, da družba neha zatirati ustvarjalnost ljudi oziroma da posamezniki najdejo dovolj poguma, da se ji predajo in se ji pustijo voditi. Ob tem postaja neprijetno dejstvo, da tudi ljudje, ki so sicer naklonjeni spremembam, ne pripisujejo ustvarjalnosti dovolj velike teže. Ali pa trdijo, da bi za poln razmah domišljije morali žrtvovati strogo logično misel. To je še en dokaz, da je poglavitni cilj nečloveškega sistema, v katerem živimo, zatiranje ustvarjalnih možnosti ljudi, s tem pa celotnega človeštva.
Vse, kar je ostalo od ustvarjalnosti, je zbanalizirano v marketinški slogan kapitala o »družbi znanja za razvoj konkurenčnosti«. Lepo vas prosim, kakšna neki pa je povezava znanja in konkurenčnosti? Na zavodih za zaposlovanje se drenja kup ljudi z diplomami.

Učitelji  strežniki
Sprehodimo se po današnji šoli. Sodobni učitelj mora biti (v ozadju seveda sedi grozeči vsemogočni kurikulum, ki je zgolj v prosvetne cape zamaskirana ekonomska elita) strežnik, ki ponuja v dnevne obroke zapakiran racionalizem, krotilec divje mularije ali pa dreser apatičnih otrok, moral bi pa biti animator, človek z dušo, ki goji ustvarjalnost otrok. Ustvarjalnost v vseh podobah in različnosti, ki so si enakovredne, od spoznavnih dejavnosti, kot so znanost, tehnika in lingvistika, pa vse do likovne, igralske, glasbene ter čustvenih, etičnih in moralnih dejavnosti. Nobena izmed naštetih ni mišljena kot manjvredna oziroma le kot zabava ali razvedrilo. V taki šoli ne bi smelo biti nobene hierarhije predmetov, ampak en sam predmet, resničnost. Resničnost, ki jo je treba obravnavati iz vseh vidikov. Začeti je treba pri najbližji resničnosti šolski skupnosti, obravnavati skupno delo in skupno sožitje, skupno bivanje ter skupno ustvarjanje. Taka šola ne bo več producirala davkoplačevalcev in potrošnikov, uporabnikov umetnosti« in reproducentov vsiljenih vrednot, ampak ustvarjalce vrednot nove etike in morale ter kreativne osebnosti za spremembe. Le taka je lahko nova živa šola, ki je posvečena življenju in ne smrti.
Če primerjamo mrtvo šolo, ki životari, in novo živo šolo, ki ji usoda namenja razcvet, lahko hitro ugotovimo, da je stara šola le še umirajoči bolnik v komi, ki vegetira,  priključen na aparature. Torej je vsako pretvarjanje odveč, kajti jasno je, da za ustvarjanje sveta s človeškim obrazom potrebujemo predvsem veliko domišljije. Danes, v svetu smrti, je moderna apokalipsa in nič čudnega, da je tako. Vladajoči razred, ki sluti svoj poraz, nenehno trobi o krizah, o gospodarski krizi, o finančni krizi, o krizi zaposlovanja, o krizi v kulturi, o krizi v umetnosti, o ekološki krizi … Povsod same krize, vendar nobenih sprememb!
Elita, ki je ustvarila svet kriz, svet regresije, svet razkroja, svet smrti, ne stori popolnoma ničesar, da bi vzroke teh kriz odpravila. Nasprotno, vse bolj jih poglablja! Starci so sebični in sebičneži se hitro postarajo. Zato potrebujemo obogateno mladost, ne s konkurenčnostjo in denarjem, ampak z ustvarjalno domišljijo. Človeka, ki prvi vidi nekatere stvari, imajo eni za sanjača, drugi za prevratnika.
Zgodovinski čas ni vedno tudi čas posameznika in nekatere stvari ne dozorijo ob določenem letnem času kot hruške. Zato veliki ljudje preteklosti niso bili sanjači, imeli pa so bujno domišljijo. Tudi niso bili prevratniki, ampak posamezniki s svojo voljo.
Sledili so svojim notranjim duhovnim zakonom, ki jih je družba sodobnikov obsojala in na vse načine zatirala. Številne je tudi ubila, vendar nikoli premagala! In prav o teh junakih človeštva se danes naši otroci učijo v šolah. Nekdaj najbolj neprilagojeni, najbolj problematični in najbolj izstopajoči otroci danes poosebljajo mejnike razvoja človeške civilizacije. Zato svojim otrokom pripovedujte zgodbe, še več zgodb!  
  

Piše: Anton Komat                                 Jana št. 40, 5.10.2010