Zadnjič sem pobrskala po spletnih straneh časopisa Financial Times (FT), mojega najljubšega, ker je brez ideološkega predznaka, in ugotavljam, da je vse bolj naklonjen ženskam. Sredi novembra je v Londonu organiziral konferenco Women at the top, o ženskah v ključnih vlogah v bančništvu, podjetništvu in celo arhitekturi.
Že zadnjič sem v njihovi prilogi Money (denar) prebrala, da ženske precej manj varčujejo za pokojnino kot moški, ker denar porabijo za družino, so pa boljše investitorke. Razmišljajo bolj kreativno in neodvisno, so previdnejše in področje bolj raziščejo. Vztrajajo, vendar priznajo napako, če se zgodi – vse to so kvalitete, ki jih primanjkuje s testosteronom nabitim moškim. So pa to tudi kvalitete, ki odlikujejo dolgoročno uspešna podjetja. Vse več takih ima zato na vodilnih položajih mešanico tekmovalnosti in sodelovanja, moških in žensk.
Ugotavljam, da je FT postal zagovornik vzpona žensk na pomembna mesta. Ne nazadnje izhaja iz lastne izkušnje, saj je del medijske skupine Pearsons PLC, ki jo vodi (v ZDA rojena) dama Marjorie Scardino. Ko je zasedla položaj leta 1997, je prebila led kot prva ženska CEO, izvršna direktorica, v eni od 100 najbolj donosnih delniških družb, ki jih sledi borzni indeks FTSE 100. Scardino, ki je še vedno na tem položaju, je lani povedla Pearsons PLC v najuspešnejše obdobje v zgodovini družbe.
Še vsaj ena Američanka je ikonično britansko podjetje rešila pred potopom. Thomas Burberry je leta 1856 začel šivati športne jopiče. Podjetje Burberrys je postalo sinonim britanske tradicije, prepoznavno po karirastem vzorcu, po dobrem stoletju pa je zaspalo. Leta 2006 se je v sedlo zavihtela Angela Ahrendts in družbo prezračila celo s spremembo imena, iz njega je v zgražanje vse Britanije izpadel končni s. Burberry je šinil navzgor v globalni »brand« in Japonke so čisto »mahnjene« na njegove kariraste plaščke, cunjice ter dodatke.
Na FT-jevi spletni strani je cela serija oddaj, ki »z dnevnimi novicami in pronicljivo analizo sprožajo debato o vlogi najpomembnejših poslovnih žensk na svetu« (www.ft.com/womenatthetop). V njih ženske opisujejo, kako so uspele in kaj je potrebno za preboj »steklenega stropa« v vrh družbe.
V Iraku rojena Zaha Hadid je dolgo čakala, da so stroka in naročniki prepoznali njen talent. Danes je »najbolj vroči »arhitekt na svetu: »O sebi vedno mislim kot o arhitektu, ne kot o ženskem arhitektu,« pravi in navaja kot ključna razloga za uspeh podporo družine in vztrajnost.
Francoska finančna ministrica Christine Lagarde pojasni, zakaj je svoje nekdanje odklonilno mnenje o ženskih kvotah spremenila in jih sedaj podpira: »Brez kvot je napredek prepočasen.« Druge intervjuvanke kvote odklanjajo kot pokroviteljske. Inventivno obliko pomoči je uvedla družba Shell z mentorstvom, kjer vodilni moški pomagajo talentiranim mlajšim kolegicam k vzponu »z navigacijo med čermi pisarniške politike«.
Briljantna FT-jeva kolumnistka Lucy Kellaway sicer ugotavlja, da se večina uspešnih žensk zatakne v »marcipanski plasti« tik pod bleščeče belim sladkornim prelivom angleškega kolača. Problem ambiciozne ženske je doma, pravi, namreč v poroki z ambicioznim moškim, ker si žensko podreja. Kolumnistka navaja, da so najuspešnejše ženske same ali pa imajo ob sebi moškega, ki svojo kariero podredi njeni (Breaking the glass ceiling at home, prebiti stekleni strop doma, 19. nov. 2010).
Je pa to debata za več kot eno kolumno.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 49, 7.12.2010