Doslej sem mu sicer govorila, naj pospravi, a ni hotel, zato sem to storila sama. Rada bi ga že dovolj zgodaj navadila, da pospravi za sabo, in vas sprašujem, ali ni to prezgodaj. Ali morda prepozno? Mi lahko, prosim, priporočate, kako naj se lotim tega projekta? Sina nikakor ne bi rada mučila s pospravljanjem, rada bi dosegla, da bi pravočasno dobil delovne navade, ki mu bodo zagotovo v življenju prišle zelo prav.
Odgovor
Draga mamica, sprašujete, ali je navajanje k pospravljanju pri štirih letih prezgodaj ali prepozno, in to mi daje misliti, da se počutite precej negotovi v vzgojnem ravnanju. Pravite, da ste opazili, da mali ne pospravlja za seboj – sliši se tako, kot da bi šlo za nekaj, česar doslej še ni bilo in se je kar naenkrat pojavilo, a se je najbrž kazalo že ves čas. Vam je to morda omenil kdo od bližnjih? Sosedov?
Prav nič ni prezgodaj za »projekt pospravljanje«!
Bodite pozorni na svoje razmišljanje, kadar vas skrbi, da sina z navajanjem k pospravljanju ne bi mučili; s tem ga ne boste mučili nič bolj kot s postavljanje drugih meja. Otrok se bo seveda upiral, a vedno manj. Če sami mislite, da je to mučenje, bo otrok to zaslutil in uspeh vašega prizadevanja bo na kocki.
Verjetno res niste bili pozorni na puščanje igračk in najbrž se vam je zdelo samo po sebi umevno, da ste letali za sinom in pospravljali, kar je razmetal. Naredili ste osnovno napako, ampak v tem niste edini, saj jo naredi marsikateri od staršev. Sinu ste govorili, naj pospravi, a ste se potem tega lotili sami. Otrok se tako nikakor ne more naučiti poskrbeti za red. Naš zgled mu pomaga pridobivati navade, tudi »pospravljalne«. Pa nikakor ne tako, da boste sami pospravljali. Od opazovanja pospravljanja se ne bo naučil drugega kot to, da mora le nekoliko vztrajati, pa bo njegovem.
Otrokov pogled na urejenost se razlikuje od vašega
Otroku red nikakor ne pomeni tega, kar pomeni vam, saj bi popolnoma mirno živel v razmetani sobi, ko bi se moral skozi kup oblačil in igrač prikopati do želenega. Smisel za red ni nekaj prirojenega, zato jim ga moramo privzgojiti starši. Pa ne zaradi reda samega, ampak zato, ker vsaj približno urejeni prostori in stvari olajšajo življenje.
Poskusita skupaj
Če vas prosi, da pospravite skupaj, mu ugodite, saj ga tudi s tem učite pravilne strategije. Pokažite mu, kam naj zloži igrače, in mu povejte, kdaj to od njega pričakujete. Izvrstno se obnesejo različno veliki zaboji, lahko pobarvane škatle za čevlje, kamor lahko odlaga stvari. Ni treba, da bi stalno stali za njim in mu gledali pod prste, dobro je, če najprej pospravi igračo, ki se je je naveličal, in šele potem vzame novo. Še bolje bo, če bo pospravljanje postalo del večernega rituala pred koncem dneva in odhodom v posteljo. Izjema so konstrukcijske igre, če je do večerje uspel zgraditi mesto iz Lego kock skoraj do konca, ga lahko pusti za naslednji dan, da ga dokonča.
Poskrbite, da igrače malemu menjate, naj ne bo zasut z vsemi naenkrat. Naredite neki izbor, potem jih čez čas nekaj, ne vseh, zamenjajte. Boste videli, s kakšnim veseljem se jim bo spet posvetil, hkrati jih ne bo toliko naenkrat v uporabi, da bi se vsi spotikali ob visok kup.
Jasna mu razložite, zakaj je pospravljanje nujno
Otroku ob tem nikar ne pridigate v stilu »red vlada svet«, ker tega nikakor ne bo razumel in ga tako tudi ne boste mogli motivirati za sodelovanje. Raje mu razložite, da je namen pospravljanja ta, da bo laže našel igračke, kadar si jih bo spet zaželel, ne pa zaradi reda samega. Tudi golega navodila, naj pospravi, ne bo razumel tako dobro, kot če mu svetujete, katero igračko naj kam pospravi in kje je mesto za čeveljčke in oblačila.
Pristopite igrivo, izogibajte se groženj
Pravljica o Muci copatarici lahko dela čudeže. Zavedati se morate, da se vzpostavljanje reda in pospravljanje za seboj pri otroku začne postopoma in da ničesar ne boste dosegli v dnevu, dveh.
Držite se dogovorjenih posledic. Nikar ne grozite, da boste vrgli stran vse igrače, ki ne bodo pospravljene, če tega ne morete uresničiti, ker vas otrok ne bo jemal resno. Bolje bo, če mu poveste, da mu boste, če tudi jutri ne bo pospravil določene igrače, to igračo za nekaj časa vzeli in se potem tega držite. Kadar ste preutrujeni ali kadar se vam zelo mudi, seveda ni najbolj primeren trenutek za učenje pospravljanja.
Ne pozabite ga pohvaliti, kadar se drži dogovora, to mu bo dalo krila.
Popolnoma prav imate, da bo pospravljanje pomagalo ustvariti primerne delovne navade. Gre za nekaj, kar ni najbolj zabavno, je pa nujno potrebno za nemoteno bivanje skupaj in pri štirih letih je vaš mali tega že popolnoma sposoben. Seveda nikar ne pretiravajte, navzočnost otrok je neizogibno povezana z nekoliko bolj razsutim stanovanjem. Veliko uspeha vam želim!
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Iz Jane št. 21/2012