Ampak ne bivši kolesar Lance Armstrong. Ah, seveda ne Armstrong. Zanj se zgodba šele prav začenja.
In je pri novem začetku dobil presenetljivo zaveznico. Pomagala mu je Oprah.
Antišportnik leta
Lance Edward Armstrong (rojen leta 1971 kot Lance Edward Gunderson, priimek Armstrong je prevzel po materinem drugem možu, ki ga je leta 1974 posvojil) je svojo najtežjo bitko bíl pri petindvajsetih, konec leta 1996 – oktobra so mu odkrili raka na modih, ki se je razširil že v trebuh, pljuča in možgane. Njegov zdravnik je menil, da ima manj kot štirideset odstotkov možnosti, da preživi. Februarja 1997 so oznanili, da raka ni več. Armstrong je ne le preživel, vrnil se je na kolo in zmagoval naprej. Še več, v zakonu (s Kristin Richard, 1998–2003) so se mu rodili trije otroci, ki so bili zaradi njegove kemoterapije, po kateri naj bi bil neploden, spočeti z umetno oploditvijo, z novo partnerko pa sta leta 2009 na njuno veliko presenečenje dobila še enega otroka, spočetega po naravni poti. In naslednje leto še enega. Ha, kaj takega uspe samo Armstrongu, so se režali njegovi privrženci. Teh ima veliko. Samo na twitterju mu sledijo skoraj štirje milijoni ljudi.
Leta 2005 je oznanil, da zapušča kolesarstvo, leta 2008 se je vrnil. Februarja 2011 je sporočil, da se umika iz poklicnega kolesarstva, tokrat za vedno. Takrat so mu okrog glave kot nadležne mušice že brenčale obtožbe o dopingu.
Res je, te so ga spremljale tako rekoč vso kariero. A jih je vedno zelo odločno, včasih brutalno zatrl. Včasih je tožil in vedno zmagal. Da so ga v letih njegove kariere več kot šeststokrat testirali, pa noben test ni bil pozitiven, je trdil, pa da je največkrat testirani športnik na svetu. A glasovi novinarjev, kolesarskih kolegov in bivših sodelavcev so bili vse glasnejši in vse bolj obtožujoči. V letih 2010–2012 ga je zaradi obtožb o dopingu preiskovalo celo ameriško zvezno tožilstvo, a so februarja 2012 preiskavo opustili. Obtožnice niso vložili. A časa za vzdih olajšanja tako rekoč ni bilo – že junija je USADA (United States Anti-Doping Agency) Armstronga obtožila ne le dopinga, temveč tudi preprodaje drog. Malo se je upiral, a ko je sodišče zavrnilo njegovo vlogo, da mu kratijo ustavno pravico do pravičnega postopka pred sodiščem, ni naredil ničesar več. Samo sedel je in čakal. In avgusta dočakal, da mu je USADA odvzela vse naslove od 1. avgusta 1998 do danes in mu prepovedala tekmovati na vseh tekmovanjih, ki so pod njeno jurisdikcijo. Za vedno.
Armstrong si je v brado nekaj momljal o »protiustavnem lovu na čarovnice« in še vedno glasno zatrjeval, da je nedolžen, uradno pa se ni pritožil. Ker, tako je rekel, »v življenju vsakega človeka je točka, ko si mora reči, zdaj je pa dovolj. Zame je ta čas napočil zdaj.«
Oktobra je USADA objavila poročilo o preiskavi. Dvesto stranem poročila je priložila tisoč strani dokazov in pričevanj, med njimi enajst pričevanj Armstrongovih bivših kolesarskih kolegov. Obsežno poročilo so poimenovali »kolesarska različica Vojne in miru …, ki bo grozljivo branje pred spanjem za kopnečo četico Armstrongovih vernikov«. Vrhovno telo poklicnega kolesarjenja, UCI (Union Cycliste Internationale), je padlemu velikanu odvzelo vseh sedem naslovov zmagovalca Tour de France. Njihov predsednik je rekel, da za Armstronga »ni mesta v kolesarstvu. Zasluži, da ga pozabijo.«
Ah, ampak Lance Armstrong se še malo ne namerava prepustiti pozabi. Pa čeprav ga je novembra revija Sports Illustrated razglasila za »antišportnika leta« in čeprav so ga zapustili tako rekoč vsi sponzorji, kar zanj pomeni 18 milijonov dohodka na leto manj. Kup organizacij ga toži ali pa to nameravajo.
Januarja so se pojavile govorice, da namerava Armstrong vse priznati. Spustil se je v novo bitko, ki bo morda večja in hujša od bitke z rakom. In v njej namerava, kot vedno doslej, zmagati.
Pet odstotkov Edgarja
Kaj mu pravzaprav očitajo? Krvni doping. Krvni doping deluje po preprosti logiki, da telo pri telesnem naporu porabi več kisika, tudi dvajsetkrat več kot med mirovanjem, kisik pa s proteinom hemoglobinom v rdečih krvničkah potuje iz pljuč v mišice. Cilj je torej spraviti v telo čim več hemoglobina, to pa dosežejo s transfuzijo krvi, lastne ali tuje. Šele leta 2004 so razvili test za ugotavljanje transfuzije s tujo krvjo, transfuzijo z lastno krvjo pa je težko ugotoviti, kajti test za to ne obstaja.
Športnikom vzamejo kri, ko je bogata s hemoglobinom, jo spravijo in pozneje s transfuzijo vrnejo. To počnejo že vse od sedemdesetih let, v osemdesetih pa so ustvarili umeten hormon, ki stimulira kostni mozeg, da proizvede več rdečih krvničk. Eritropoetin (EPO) sicer naravno nastaja v ledvicah, sintetični EPO pa je bil sprva namenjen bolnikom z anemijo, redno ga morajo jemati tudi ljudje na dializi, kmalu pa so ga odkrili tudi športniki, saj je hitrejši in priročnejši od transfuzije. V začetku tega tisočletja je bil EPO že najbolje prodajano zdravilo, narejeno z genskim inženiringom, vseh časov. EPO naj bi izboljšal športne rezultate za okrog pet odstotkov. Nepomembna številka? Ne, pravi v lanski knjigi The Secret Race Armstrongov kolega Tyler Hamilton, tistih pet odstotkov je »približno razlika med tem, da si na Tour de France na prvem mestu ali pa zadaj v množici kolesarjev«. Še ena metoda krvnega dopinga so krvni nadomestki HBOC (hemoglobin-based oxygen carriers). Armstrong je uporabljal vse. In prisilil kolege iz ekipe, da so jih jemali tudi oni. Kdor ni hotel, je moral oditi.
Tyler v knjigi zelo natančno opisuje, kako se je Armstrongova ekipa izmikala nadzoru. To sploh ni bilo težko. Pravzaprav je bilo nadvse preprosto – EPO je mogoče v telesu odkriti še nekaj ur po jemanju, torej je bilo treba le paziti, da se v tistih urah nisi spotaknil ob kakšnega nadzornika. Ti nikoli niso prišli po vzorce ponoči, zato je bil najboljši čas za jemanje poživil pozno ponoči. Armstrong, navaja Tyler, se je pogosto skrival po odročnih hotelih, da ga niso mogli najti in testirati. Armstrongov vrtnar je Touru sledil na svojem motorju. S seboj je imel termovko, polno epruvetk. Kadar je kdo potreboval EPO, je pridrvel vrtnar in dostavil »Edgarja«, to je bila šifra za EPO.
Za transfuzije so odleteli v Španijo, tam so jim vzeli kri, med dirko pa so zjutraj v svoji hotelski sobi našli vrečke krvi, prilepljene na steno ob postelji. Po Hamiltonovih besedah tudi ne drži Armstrongova trditev, da nobeden od številnih testov ni bil pozitiven – nekateri so bili, a je Armstrongu uspelo to nekako pojasniti ali pa zadevo pomesti pod preprogo.
To je bilo, je v intervjuju rekel Tyler, »črno obdobje kolesarjenja, ki smo ga vsi preživljali«.
Ne joči za mano, Argentina
Po slovesu od kolesarjenja je Armstrong tekmoval na maratonih, triatlonih in tekmovanjih Iron man. Zdaj tudi tega ne sme. Grozi mu tudi sodni pregon zaradi krive prisege, ker je leta 2005 na sodišču prisegel, da nikoli ni uporabljal poživil. Britanski Sunday Times, ki je pisal o Armstrongovem jemanju poživil, pa ga je potem kolesar tožil in so se leta 2004 poravnali brez sodišča, ga zdaj toži in hoče svojega 1,6 milijona dolarjev nazaj. Armstrongova zavarovalnica hoče nazaj enajst milijonov izplačanih bonusov. Ameriška Pošta, sponzor ekipe, se še ni odločila, vsekakor pa tudi oni razmišljajo o tem, da bi ga, lažnivca in goljufa, tožili in zahtevali denar nazaj. Osebni sponzorji so odtegnili pomoč. Armstrong je moral odstopiti tudi kot predsednik svoje organizacije Livestrong – to je fundacija za boj z rakom, ki jo je ustanovil, ko je premagal bolezen.
Se Armstrongu podira svet? Še malo ne. Mogoče se je samo majčkeno zatresel.
