S to kolumno sem hotela povzeti debato o britanskem vremenu, ki je ob začetku leta polnila britanske medije. Otoška država ima za seboj eno najbolj mokrih in hkrati najbolj vročih let v zabeleženi zgodovini, pa po napovedih prihodnje ne bo boljše. Mediji in vse številnejša ozaveščena javnost pozivajo vlado, naj resneje in manj hinavsko pristopi k skrbi za okolje. Prognoze so slabe, led na obeh polih se topi hitreje, kot so napovedovali, in če se bo morje dvignilo za štiri metre in pol, bodo London, New York, Šanghaj in ves Bangladeš neprimerni za življenje.
Sedanjo britansko, konzervativno vlado imajo v žepu veliki biznisi in parcialni interesi, pa je okoljska politika vse bolj razvodenela v imenu »gospodarske rasti«. Edino upanje je ugovor prebivalstva. Ankete kažejo, da volivci ne podpirajo neaktivnosti vlade in da celo večina konservativcev verjame v obnovljive vire energije. Javnost se zaveda resnosti vremenskih sprememb, vseeno pa večina ne naredi nič. Ljudje, vlade in mediji nočejo videti največjega problema človeštva, je napisal okoljski aktivist George Monbiot v svoji novoletni poslanici. Da bi preprečili še eno leto 2012, moramo spremeniti našo pasivno skrb v množično mobilizacijo, pri čemer kažejo pot skupine, kakršna je 350.org. »Vladam je mar samo toliko, kolikor jih njihovi državljani v to prisilijo. Nič se ne spremeni, če se sami ne spremenimo,« pravi Monbiot.
Kot sem že napisala, je problem okoljskih sprememb v tem, da se v državah, ki kaj pomenijo, vreme načelno spreminja v prijetnejše. London je postal mesto kavarnic, v grofiji Kent lahko zdaj iz lokalno pridelanega grozdja delajo peneče se vino. Razmere so sicer drugačne za prebivalce ob rekah in na poplavnih območjih, čeprav še vedno ne tako hude kot v predelih sveta s tajfuni, hurikani, poplavami in sušo. Smo pa na tej barki vsi, vsak od nas.
Na svoj mali način skušam biti okoljsko zavedna. Na balkonu kompostiram, žarnice in baterije odnašam v reciklažo, kar je v Britaniji podvig, ker jih nihče ne zbira, ločujem papir, plastiko, steklo in druge odpadke, se izogibam pretiranega potrošništva. Potem pa se zgodi jutro, kakršno je današnje, ko ugotovim, kako ima lahko majhna nepazljivost neprijetne posledice, v tem primeru poplavljeno kopalnico. Z globalnega vidika je to nepomembno, na lokalnem pa potrjuje, da odgovornost ni nekaj, kar naj bo skrb drugih.
Kot že prevečkrat, sem vstala, odprla obe pipi na kopalni kadi, namreč tisto za toplo in tisto za mrzlo vodo, smo pač v Angliji, in ju naravnala, da točita vsaka pravo količino vode, tako da bo imela tista v kopalni kadi primerno temperaturo, ko se čez čas vrnem v kopalnico. Da ne bom stala poleg in gledala, kako se polni.
In potem se mi je zgodilo, kot se mi občasno, da me je zamotil telefon in sem si zaželela še eno kavo. Naenkrat sem se zdrznila ob šumu curljajoče vode, ki je prihajal iz kopalnice. Čez rob kadi je tekla voda na tla, ki niso keramične ploščice, ampak tapison, ko je to tukaj v navadi, in je na njem že stala luža. Spravila sem se na kolena in s frotirkami brisala mokroto s tal. Bolj kočljive so luže pod kadjo, do katerih ne sežem, ker je prostor prepreden z električnimi žicami, dediščino prejšnjih lastnikov in njihovega jacuzzija, tako kot tudi globok utor, ki so ga izkopali v betonska tla za sifon.
Upam, se bodo luže posušile, preden bi voda pricurljala do utora in k spodnjemu sosedu. Je Američan, ki prihaja v London le občasno, in kadar je tu, očitno ne pogleda v strop. Me pa skrbi, da bi taka lužica našla pot v njegovo plafonjero. Lahko bil hudič. V enem prejšnjih stanovanj me je ob taki poplavi poklicala spodnja soseda. Na stropu je imela mehurje in skoznje je tekla voda. Na srečo je obnovo plačala njena zavarovalnica.
Poanta te zgodbe je odgovornost posameznika. Vsak na svoj način smo odgovorni za okoljske spremembe, ki postajajo največji problem človeštva, odgovorneje pa bom morala preživljati tudi svoja jutra, da ne bom povzročala lokalnih poplav.
Iz Jane št. 2/2013
