To je bil čas demonov, ki pod plaščem teme ogrožajo življenje in ljudi. V dolgih volčjih nočeh so naokrog kolovratila številna zla bitja: Mora, Pehta, Torka, Sredozimka, Šent, Bedanec, Škopnjak, Volkodlaki in Divja jaga. Zato so naši predniki v boju s silami teme in mraza opravljali številne obrede bele magije. Kurili so kresove, da bi obudili moč sonca, zažigali panje na ognjiščih, se očiščevali z vodo in si podarjali kruh. Poseben pomen so imele zimzelene rastline, predvsem brin, ta je, obešen na vrata, dajal varno zavetje pred zlimi duhovi. Tudi tepežkanje s šibo življenja na tepežni dan je prinašalo varno življenje in zdravje za ljudi. Vsi ti obredi naj bi zavarovali blagostanje, srečo in zdravje družine.
Tako je bilo nekoč, zdaj pa so se volčje noči raztegnile kar čez vse leto. Leto 2012 je bilo zaznamovano z volčjimi nočmi in številnimi demoni teme, ki pa nosijo druga imena: Nevidna roka, Privatizacija, Deregulacija, Dokapitalizacija, Fleksibilnost, Fiskalnost, Banka, Bankrot, Boniteta, Borza … Kar preveč jih je, da bi vse našteli. Vsem pa je skupno to, da ogrožajo blagostanje in zdravje državljanov. Najhujši demon je Nevidna roka. Čim človek stopi iz zavetja doma, ga zgrabi za vrat, tudi sredi belega dne. Nevidna roka ne izbira žrtev, žrtve so vsi, ženske, moški, stari, mladi, celo otroci. Moč demonov podpira črna magija, ki jo na nočnih seansah zganjajo Princi teme. Ljudje so se poskušali na vse načine ubraniti pred novodobnimi demoni, in ker ni šlo drugače, so se zatekli k tepežkanju s šibo življenja, ki se ji sedaj reče revolt. Zakričali so: »Dost' mamo!« in preplavili ulice prav na dan, ko naj bi bilo konec sveta. Konca sveta nismo dočakali, verjamemo pa, da bomo pregnali demone teme.
Slovenija iz čebra potrošništva?
Če žabo vržemo v lonec hladne vode in ga začnemo počasi segrevati, žaba ne bo storila ničesar. Mirno bo plavala v vse bolj vroči vodi, dokler je vročina ne bo ubila. Drugače pa se žaba vede, če jo vržemo v vročo vodo. Takoj bo skočila iz lonca in si s tem rešila življenje. Državljani Slovenije smo dvajset let čofotali v čebru potrošništva in nismo zaznali, da nam oblastniki kurijo pod ritjo. Sedaj, ko so nas s šok terapijo vrgli v krop, pa smo poskočili kot žabe, da si rešimo golo življenje. Toda bolje zdaj kot nikoli.
Ves čas smo ignorirali politiko, ona pa nas. Nekritično smo povzemali bajke o svetilniku Evrope in o drugi Švici. Še danes, ob revoltu, nismo sposobni uzreti bistva resničnosti, zato moramo najprej najti stik z njo. Resničnost pa niso samo posamezne zgodbe o razkrajanju sestavin socialne države, ni samo bolečina brezposelnosti, niso samo zmanjševanje plač, revščina, lakota, tajkuni, divja privatizacija ter uničevanje narave in našega zdravja. Najprej moramo razumeti svet in vse, kar se v njem dogaja. Razumeti moramo čas, za katerega smo rojeni. Potrebna sta tehten razmislek in premislek, kaj storiti.
Kdo sploh še skrbi za pravno državo?
Immanuel Wallerstein izpostavlja velik problem, da ne znamo vzpostaviti ravnotežja med globalno ekonomijo in zakonom. Kdo zdaj sploh še skrbi za vladavino zakona, za vladavino prava? Kakšna pravna država neki, država je vedno bila aparat vladajoče elite, tisto, kar potrebujemo, sta vladavina prava in realna sila, ki jo zagotavlja. Čedalje večjega razkoraka med bogatijo in bedo ne moremo premostiti zgolj z moraliziranjem in dobrodelnimi akcijami.
Kakšni smo ljudje, ki smo videti zadovoljni s svobodo, s katero nimamo kaj početi? Kakšna je svoboda, ki tolerira kolektivno impotenco ljudi pri stvareh, ki so bistvene za njihovo preživetje? Ali sta rastoča negotovost in strah pred prihodnostjo značilnosti svobodne družbe?
Goethe je zapisal: »Nihče ni tako brezupno zasužnjen kot tisti, ki zmotno verjame, da je svoboden.« Zakon vsem, tako bogatim kot revnim, prepoveduje beračenje, vožnjo na strehi vlaka in spanje pod mostovi. Nekdo potrebuje štruco kruha za golo preživetje, drugi pa zlat pokrov straniščne školjke, da lahko prdne. Svobodni bomo le, če bomo sodelovali!
Kako preprečiti škodo?
Zanimiv obrat v običajni percepciji oblasti je postavil Karl R. Popper. Prevladujoče vprašanje zahodne demokracije: »Kdo naj vlada?« je zamenjal s popolnoma drugačnim vprašanjem: »Kako minimalizirati škodo, ki jo lahko povzročajo slabi vladarji?« Namesto da se mučimo z vprašanjem, kateri bi bili najboljši vladarji, bi se morali pripraviti na najslabše. Zato je gradnja institucij, ki bi tem ljudem preprečile narediti preveč škode, ko jim uspe priti na oblast, pomemben del boja proti tiraniji. Demokracija, kot jo definira Karl R. Popper, je tista oblika vladavine, v kateri ljudje lahko hitro odstavijo sprijene vladarje. Tiranija pa je tista oblika vladavine, v kateri se ljudje ne morejo znebiti svojih vladarjev brez prelivanja krvi. Popper odločitev o tem, kdaj odpoklicati vladarje, absolutno in kategorično prepusti ljudem. Ker institucij ljudstva, ki bi bile »odporne proti norcem«, ni, mora biti toliko učinkovitejši odpoklic norcev z oblasti. Ne pozabimo, da je bil Hitler izvoljen po vseh pravilih demokracije. Gospodarje je torej treba spraviti pod demokratični nadzor. Le če se ljudstvo lahko hitro reši svojih zlih vladarjev, potem lahko rečemo, da je vladavina v rokah ljudstva. Ta moč je najboljše zagotovilo, da bo vlada delovala v imenu ljudstva. To posebej velja za sedanji čas lažne demokracije, v katerem so volitve zgolj posel in vsa prigrabljena moč zasebni plen zmagovalca volitev. Nevzdržno je, da v ustavo zapisane pravice lahko uporablja le tisti, ki ima denar in ki po potrebi tudi spreminja zakone sebi v prid.
Dekadenca se itak že dogaja
Osvojitev državne oblasti ni neizbežna faza pri prizadevanjih za spremembo sistema. Prehod bo odprt tudi z notranjim razkrojem obstoječega sistema, njegova dekadenca se itak dogaja pred našimi očmi. Politika denarja namreč postaja vse bolj neznosna. Tako kot denar uniči duha, demokracija z denarjem uniči sama sebe. Sedanja parlamentarna demokracija je zgolj dovršeno enačenje denarja in politične moči. Ljudi zaposlujejo le zato, ker še ni vse avtomatizirano in robotizirano. Le mehanizem pomanjkanja povečuje profit. Ustvariti moramo družbo izobilja, ne pa pomanjkanja. Obilje nikakor ni izobilje, zato moramo domisliti ekonomijo kot del nove kulture bivanja. Profitni motiv zavira vse optimalne tehnološke rešitve. Danes velja, da če z reševanjem problema ni dobička, problem ne bo rešen. Vsak nerešen problem civilizacije pa je kot nova pokonci postavljena domina. In ko je domin dovolj, zadostuje le rahel sunek, da se vse zrušijo. Kadar politiki ne vedo, kako bi neki problem rešili, napišejo zakon. Več ko je nerešenih problemov in več ko je zakonov, bliže smo katastrofi. Iz destrukcije bomo padli v avtodestrukcijo, v padanje domin, v kolektivni samomor.
Ugled je naprodaj, čast pa drža duha
Zato se nehajmo bolno prepirati, se deliti na leve in desne, na zgornje in spodnje, na prednje in zadnje, nehajmo zganjati zavist in nehajmo že enkrat deliti pomoč od zgoraj. Kdorkoli pri nas kaj predlaga in s tem štrli iz povprečja, se takoj vprašamo, zakaj to počne, kaj je v ozadju, kdo stoji za njim. In ga takoj z vso silo potisnemo navzdol med sivo povprečje.
Spremembe zahtevajo pri ljudeh močan občutek časti in visoko zavest o dolžnostih. Čast ni ugled; ugled je naprodaj, ker se kupi z denarjem, čast pa je drža duha in srca. Ne morem pozabiti misli Oswalda Spenglerja, pisca sijajne knjige Zaton Zahoda: »Temeljni pojem vsake žive nravi je čast. V njem je zajeto vse preostalo: zvestoba, hrabrost, tovarištvo, viteštvo, odločnost in samoobvladovanje. Čast je stvar krvi in ne razuma. Čast pomeni, da je življenje v človeku nekaj vredno. Sprejemanje žalitve, pozaba poraza, cviljenje pred sovražnikom – vse to so znamenja življenja, ki je postalo brez vrednosti in odvečno.«
V novem letu 2013 vam želim zmago svetlobe in razcvet vrednot življenja v polnem zavedanju vaše osebne časti. Podajmo si roke, v čast mi je, da vas poznam!
Iz Jane št. 2/2013
